Tvoje telo odkrito
odstrto zame
kot odeja
za popoldanski počitek
golo
izklesano v reko
v hrepenenje

Stokrat izgovorjene besede
ne govorijo isto
ne sprehajajo se
po isti poti v verze
in ne izvabijo istih
tihih pogledov
iz istih ljudi

Se je ujela
na laž
tistega
medlega januarskega
večera tvoja
senca
zdaj leze

Samo jaz
te znam prebrati
sestaviti kretnje
v namige
pričarati poglede
v pomen
dati iskro besedam

Ob oknu brez okornih korakov
na sedežu št. 36
na neskončni valujoči cesti
plavam z galebovim krikom v srcu
pobiram sledi rib v plastično vrečko
da lahko mislim misli morskih deklic
žagam drevesa za najin drevak

Iztrgam te iz korenin poezije
tujec navdiha
kradeš poljube rimam in jih
sestavljaš v pisan pas
da mi ga zavežeš prek oči
zakrije pisane vžige nenapisanih
ne odhajaš s prepričanim korakom

Ta pesem je moja hiša,
zgrajena s pomočjo tvojih rok.
In okna ogrnjena v hladni dih tvojih besed
se razmnožujejo v belo svetlobo.
Male rože z mojih lic
zalivaš s sladkobo tvojih dejanj.
Ko vstajam v tej hiši,

Široko odprte oči
kot širno morje,
kot neskončna širna planjava,
kot sonce
(ki bo padlo v jezero),
kot veter, vedno odhajajoč,
kot mlado srce,

sivi prod
je tišina
je rosa
voda
je življenje
drzno
rojeno iz zvezde

Če zagrneš
poletne zvezdnate galaksije,
da ne vidijo čez preprogo neba,
izginejo še tiste medle sence,
a le na videz.
V resnici se skrčijo
v ljudi,

Preostajajo mi ustnice,
ki sem jih zapisala morju.
Nikjer drugje ni toliko 
   besed in šepetanja,
toliko ljubezni in igranja,
   vetra,
      diha,
   barv,

Tvoja beseda mojo zapeljuje,
jo boža na svili in novo rimo snuje,

beseda je moja kot žametna koža
dehti od strasti, kadar očara jo roža.

Tam, kjer svojim željam branim,

so v tvojih ostale skrčene moje dlani,

tam so ostali moji poljubi,
ki sem jih žgala v tvoje oči,
tam so ostale vse najlepše misli in

E202
vsak nadomestljiv
E953
drobec med miljoni
E543
zakaj me ne pogrešaš

Prišla si.
Ne ti, nekdo drug;
brezimen, neznan.

Zvezan bi se vrgel
v rumeno reko pod rumenim nebom
in žareče bi sonce pestovalo
groteskno napihnjeno truplo
minule zavesti.

poveličujem odpadli material
veter mi ga vedno spretno nosi
pred vrata mojih orosenih oči
vsa navlaka se prijema na zrklo
da čutim vso to težo preteklosti
nekoč uporabnih spominov
(uporabljenih, že recikliranih)

Z deformiranim očesom
hodi po cesti.
Njegov obraz je
kot fasade na
njegovi desni.

1
Vseh teh trupel ne bom nikoli mazilil.
Trupel dni zavrženih kot stare cunje,
kosti ur, oglodanih od dolgočasja,
žile minut, nataknjene na kazalce,
utripe sekund v trenutkih, ko srce ni bilo.

1

Včasih v meni bedijo Ahajci -
črni svatje, tatovi teles,
darove prinesejo v zguljeni malhi,
s kremplji zariti v stene besed.

Gole lolite zakrijejo prsi,
s tančico posmeha v igri laži
in vabijo snubce v hišo veselja
na kupo užitka in mlade krvi.