1

Bela v belem
ješ sneg iz dlani,
lačna dotikov
v ogledalu sneži.

Zemlja joče.
Veter tuli.
Vse smo bliže
sodni uri.
Zadnje jutro
se rojeva,
med oblaki
luknja zeva.

21 kraljev s prebodenimi srci lebdi v krogu nad menoj
21 kraljev golih, z okamenelim izrazom groze
21 kraljev čaka, da se z vsakim pogledam v mrtve oči
21 kraljev izpraznjenih, nemočnih, slepih...
21 jih je, ki čakajo, da se jih obudi
21 jih je, ki si želijo neskončno nežne, nežnosti
21 jih je, katerih mrtvaški hlad, moje srce razplameni

Stran s tem, stran
ne vem kam
v veter, stran
levo in od sebe proč
stran od sebe, stran
stran s tem, stran!

Venomer sem ti dajal lepoto v dar,
Venomer sem te iskal

V vodi v sanjah,
v svetlobi v vetru

Venomer misel moja si le ti,
venomer le ti

V vetru, puščavi griva izigrava leve in desne.
Rajajo po pesku kot vrtalke božične.
Sem ter tja ji šibajo očke...
in za vrat in očke zatisne.

Kamor sem hodil...
tja sem zašel...
Kjer sem bil...
tam sem obstal...

vreden poduka
vreden palice očeteve

Tako sem te bila vesela.
Sem mislila, da se mi sam bog smehlja .
Pa so le maškare bolj zgodaj.
Nisi ravno ljubitelj mask.
Ena je dovolj, seveda.
Meni pa od nekdaj naivnost najlepše pristoji.
Kaj bi se človek dodatno šemil.
Zaplešiva, saj naju nihče ne pozna,
konec koncev,
drug drugega tudi ne....
ali pa...morda.

Krhek in utrujen je tvoj obraz,
ko mi pravi,
o, danes je lep dan...
in se pod roko odpraviva na sprehod
okoli klopce.
Počivava, ker vsak dih boli.
Jesenski veter se zaletava v uvelo listje,

Prostor je vedno ožji,
ko sediva tako vsak k sebi.
Vem, da moram biti jaz tista.
Tako se bojim, ker nočem...

Povem ti kako zelo...
in vem, da včasih boli,
ko ti kdo pove, da te ima rad.

Kaj se dogaja...?
Ljudje so...Strah me je njih... odziva...
Prosim, spregovori o tem...?
Bom, ko bom premagala strah.
Nehaj me skrivati...!
Oprosti. Ostati moraš v moji notranjosti…
Sem skrivnost...?

Primeš kitaro, don Juan.
Igraš prelepo melodijo,
to je najin dan.
(In) Vsi ostrmijo.

Struno vzameš kot porcelan.
Nežno ravnaš z njo, kot s punčko,

...ko pa tako lepo je zreti v sonce-v prekrasen dan...
se smejati, v mislih s pticami leteti,
z vetrom sepetati, s potokom zuboreti.
ne joci-pomisli kako lepo je ziveti...
 

Od kar sem živ, ne spomnim se,
da sem ljubil kdaj tako močno,
odkar sem živ, ne spomnim se,
da česa ne bi prebolel,
odkar sem živ, ne spomim se,
da ljubezni prosil bi.

Talmud, Biblija, Koran..,
in mnogi drugi spisi sveti,
prihod prerokov, zadnji dan,
vstajenje, v večnosti živeti..

pozornejša
pozornejša na izven-realne dražljaje
čutim glas tujega jezika tujih ust
ne slišim ... le čutim vibracije besed
od kje vse to prihaja?

Tvoja roka mojo boža.
Rožo roža, kožo koža,
tvoja roka mojo boža.

Boža s prsti in pelinom.
Zdaj kot žamet, spet kot svila.

Si znam le s prsti
česati lase. Potem se zmršena sprehajam
naokrog in pozabljam, da ta log
ni samo moj Bog. Lastim si visokopoletno
preletavanje lastovk in skobčev jokavi klic. Preganjajo nas,
drago Veličanstvo. Kje naj spletamo nova gnezda,
prepričani o dobrodošlem vračanju v prva?