Oh. Spet vstajenje padlega
krivoverca, ki je nasilno
pregrizel, oskrunil, zanikal
zarjavele verige in okovje
utesnjenega idealnega sveta.

Mraz čutim.
Počasi
in predirno
mi sega pod kožo

Si v kriku ali tišini,
na gostiji ali sedmini,

si v srcu ali kamnu,
si uganka ali rešitev,

Resje misli prerašča srebrna cipresa
ob robniku spominov hladnega kamna.
Stebri so moji.
Zato ne bom nikoli spraševala ali
sem in nikoli potrebovala nekoga namesto sebe.
A me vseeno šibkost razjeda.
Toliko bolečine

Dolgo, zelo dolgo sem te iskal,
sreča, kje bila si skrita ?
Končno sem našel te,
v dotiku, nasmehu, v njenih očeh.

Dviga se iz puščave njegov glas:
uničil sem življenje!
Brez živeža, brez oblek.
Gol ležim na vročem pesku.
Daj! Reši me od tod!
Ta votla igla, ta presneti strup.
Igra, igra, igra.

Tvoj glas, v sekundi
Ukrade mi zavest
Ustvari fantazije...
Preko meja izbir
Odpira me za vse
Zveneče melodije
In, če pogumna sem

V svetu senc, Pogum se Prestraši
Velikodušnost postane Sebična.
Moč se skrha do Ranljivosti.
Dejavnost pase Lenobo.
Pamet se v Trapo zaljubi
V temi se ničesar ne opazi...
V svetlobi pa se izrazi

Gledam levo, gledam desno,
Vse je prav zares groteskno
Slika hitro se premika,
Roki vztrajno se krivita,
Nogi trdi sta in težki,
Neuporabni kot priveski.
Vsak dan pa se svet spreminja ,

Prepredajo me žile črnih misli,
ovijajo in zvijajo moje telo,
na nohtu noge mi poganja lokvanj,
izpraznjene oči še iščejo nebo.

Ko z ljubeznijo vrata za sabo zapiraš,
ostanejo vedno malo priprta,
srečo si slutil skoraj na dlani,
a je ostala zavrta.
Življenju navzven se skušaš odpreti,
a čas ni nič boljši kot lani,
čisto na novo poskušaš živeti,

Ščurki imetja,
prevara stoletja,
opaži so v lesu,
golota v telesu,
molk, ki odzvanja
ostanek dejanja,
tik pod gladino

Zakaj besedo začutiš na koncu jezika,
solze so slane, izkušnje pa grenke,
zakaj te barva besede zamika,
neveste so bele,čarovnice črne,
zakaj so besede tako nepopolne,
ljubezni so nore, noči pa prekratke
zakaj tako malo besed se izpolne:
poljubi me nežno, besede presladke?

Blodilo ločeno od samote,
pesem izrezana iz lepote,
pamet blesteče novospevna,
koala zalepljeno neodmevna.

Človek išče pot,
ne najde je.
Zakaj hodi sam?
Je nor?

trkam na zavest
obrnem se vase
hišna številka 25
to pa ne bo držalo
potrkam na okno

utopim predvežje uma v trenutek
takojšnjega brezuma
čakam

Meniška soba
je premajhen dar.
Prostor nad oltarjem na Montserratu
je veliko več.

Čas beži, vedno hitreje, se kotali,
tažko se je spopasti z njim.
Ljudje prihajajo in odhajajo,
jaz pa sam,
nikomur ne govorim imena.