Ko je dan ves siv,
si te izmislim:
z nasmehom in vetrom v laseh.
Tak si popoln.

Iz kaosa vsakdanjega dne
Zaplavajmo na drugo stran
Kjer Dar je dan
Na razpolago nam
Da osvetli nam naš razum
Očisti nam telo, občutke, um.

neprespano skozi gozd
nenadnih strahov
črnih videnj
avtoustrahovanj
zanikanj
ergo potrjevanj

    baje

Ne hodi po mojih solzah,
ne kradi mi sončnega neba,
ker si dobil najlepše,
najvrednejše od vsega.
Zato...
ne hodi po mojih biserih
in ne kradi mojega zlata.

Ljubezen je vse.
zaradi nje se najdem,
zaradi nje se izgubim.
Zaradi nje umiram,
zaradi nje preživim.

December
                    Čas repatice
                    dolgega repa,
                    predolgega spomina

Sredi vesolja klečiva,
odeta v poljube,
in zvezde so puste in neprijazne.
Hitim in naju vlivam v steklo,
lovim trenutke....

............Morda naju nekoč nekdo obrne
            in bo snežilo....

pohiteti moram z umivanjem zob
doseči hočem ne biti polna usta pene ko pozvoniš
kot ob zadnjem soncu ko so moje ustnice postajale
litoželezne rešetke kvazipreljubljene školjke

I.

Že od nekdaj sem mrtev.
Čas ni premica vzdolž katere potujem.
Zmerom bom živ.
Svet je nesmisel,
vsakršne logične povezave so zgolj naključje.

presekana tnala
okleščene sanje
brez listja trepetlika
le ovce na paši

Bela miza
modrega odtenka.
Skalpel
številka pet
reže spomine
na režnje.
Režnje za histologijo.

Marionete trenutkov
ujete v konice tvojih las.

V kapljah drsijo
po šipi na oknu.

Noč.
Dežne kaplje pišejo pesmi na strehe hiš.
Njihove fasade so iste kot takrat.
Po cesti se sprehaja zaljubljen par,
ki se še ne zaveda usodnih mesecev.
Ob svetilki stoji mlad japi, zatopljen

Prislonim si pištolo na sence.
Hladen vonj jekla objame glavo.
Všeč mi je.
Razširim nosnici, da ga zaužijem več.
Potuje mi po telesu in povzroča omamo.
Vsi spomini se bodo izgubili v večnosti

Donosim zraku sunca
u okvir tvoje ljepote,
a po vodi jezera moga oka
tvoj pogled pronalazi utociste
i u tisini drhtavih valova
kroz moje misli

Ko se setavlja in razstavlja
Padam in letim:
v krogih, elipsah, spiralah
Misli, ki jih
več nočem, ne prensem, nesmem...

Nekoč sem imela črička.
Ne vem sicer ali je pel prav posebno lepo za čričke,
zame je bila njegova pesem najlepša.
In bil je samo moj čriček, ker je pel v mojem cvetličnem
lončku na moji okenski polici. Samo toliko, da se razumemo.
Moj čriček. Samo moj. Moj. In potem ga je vzela zima.
Sedaj sem vdova...skoraj črna.

v najtišjem mrazu mislim nate
in na tvoje roke...kaj počnejo...
v samoti dneva si mi zadnja muka,
ki jo moram imeti