poljubi jo še zame v snu,
ko ji vabiš solze s svojim dihom,
jo pobožaj nežno,
da umirajoče gine v tvoje bele roke
kako da se srce ne gane...
nikoli zate in nikoli zame

Kdaj me bo zapustil tvoj prekleti klic,
ki od jutra do večera jate ptic
tvojega telesa,
išče moj osamljen bit 

poljubov mehko pest nasuj v copate,
ko se zbudi zavest,
se željno zate jih naužijem
mirno in brezčasno

Danes nekako ne vidim dobro tega sveta,
gledam ga skozi prizmo, ki teče iz srca.
Morda pa je to kar vidim tako celo bolj res,
od vsega,
kar je bilo prej, pa tudi vmes.....
tako se potaplja moja najdražja iluzija, glu – glu....potopila jo je čisto navadna grdobija.

Iz slepega verovanja v dobro
ker je šlo skozi ogenj
lepih reči
ljudje pa jokajo
od lepote in dobrote
nakupovalnega vozička
jahajoč jeklene kobile
plastično elastično

Ob oknu stojiva,
ne rabiva luči,
na steni senca igriva,
v kaminu plameni..

ujeta v strahove in lebdenje        bdenje
iz srca mojega on vzet ne bo nikdar dar
postala le oddaljena sem stvar      tvar
odmev tih in otožno sem zvenenje    venenje




 

Dan deževen, siv, ves tih,
ko se te usmili stih.
Pogled skozi okno, brez besed.
V misliš tavaš v nedogled.

Včeraj zdi se kot nikdar,
čas le sencam je vladar.
Mize, stoli, vlažnost sten

Krogla, ki ni bila namenjena meni
je pristala v mojem telesu.
Privlečem se do doma
in padem na posteljo,
zazvoni telefon.
Oglasi se moja ljubezen,

rdeč indijski šal iz kašmirja
najdražji parfum in zlikano armanijevo obleko
zlato švicarsko uro rubinasto in smaragdo ogrlico
diamantni prstan ki ga nosijo šejki
posula bi te z modrimi vrtnicami
tla prekrila z rdečo preprogo
vse bi dala za tvoj nasmeh
pa vendar sem se odločila
da ti dam srce-
košček sebe
da ga boš nosil rajši kot vse to bogastvo

Ne stri mi srca,
preveč imam želja,
preveč je že solza.
Ko zraven mene si,
svet kot v pravljici se zdi.
Ko pogledaš me,
vem, da ljubim te,
ko pogledam te,
vem, da ljubiš me.
Ne stri mi srca,
preveč imam želja,
preveč je že solza.
O ne, ne stri mi spet srca!

Tako blizu si mi,
da bolj si jaz, kot jaz...
in dosti bolj kot ti....
kaj se dogaja mandarini,
ker vem, da si,
zakaj te ni?

Vsako noč te kličem v svoje sanje,
ko z dlanjo drsim prek svilnatih gozdov,
modrina oči tvojih se razliva vanje,
bredem, bredem, dotik tvoj je negotov,
skrivnost teme vznemirja moje misli,
ko dvigam se prek žametnih bregov,

Imam trhlo pregrado v glavi
in rosnih dvajset in nekaj let.
Puščam si dolge lase
(samo do Medane).
Različnih nogavic ne nosim
kot Fran od Mateje.
Rada ležim na vlaku,

Ko se oblaki
ob takšnih popoldnevih
spustijo med mlado travo
in dregnejo v trenutne minute sveta,
(se dvigne srce
in naredi nebo žareče)
se zaustavi čas.

Na jesen pobiram
borove iglice
po tleh zaraščenih gozdov
in si jih v šopkih vpletam v lase.
Da do pomladi dozorijo nove,
ki jih podtikam
med mlado podrast.

Namenjen si samo
za dihanje
med enim sončnim vzhodom
in zahodom.
Ostalo so zgodbe iz drugih svetov.

Oblakov
Da iz njih iztisnem morje
In soli