Izginjam, del mene je ostal nekje ozadaj,
ponovno padajoci udi se odbijejo od stekla,
mislim da ne morem gibati,
mislim, ceprav nimam glave,
ponovno se odbijem, tokrat skozi meglo,
iz daljave slisim sepetanje,
roka me vodi,
odtujuje me od mojih pozganih udov.

Ostarel od straha
Opazuje
Neme slike drugih starcev

Življenje
Ki je šlo v hladni noči mimo
Mu je tuje, kot je tujec sam

Ko se ozreta na zahod
vidita v meglici sivine,
Pohorja planine,
tam dom je moj.

Kje s kom ugaša
in ujčka pletilko
z okornimi prsti,
kakšno nedeljo
s samoto v naročju.
Dve levo,
dve desno,
imeti in biti.
Dve levo,
tri desno,
s počasnimi gibi.

Vse tvoje vode
ujete v nevidnost,
ki sva jih bajala
do negibnosti,
so popki lokvanjev
in meglice
na gladini zenic,

Morda modra,
skoraj posinjela,
v olivni barvi
starega šinjela,
koraka misel
strumno na paradi
v pozdrav in v slovo
pomladi.

Zaobrni me
Neizgovorjena.
V neznosno tišino,
v dokončno praznino,
beseda odmrla.

Njene oči so lepše od mojih,
njene dlani so mehkejše
in njena sapa je topla kot maj....
Ne vem kdaj sem ti vzela dih,
vem, da z mano ostal bi še...
le kaj te je gnalo nazaj?

vzklilo je
se razbohotilo
nikoli obstalo

Ga ni čez jutro,
ki vzneseno vstane izpod rjuh,
se obotavljivo zaplete v naramnico spalne srajčke
in se nežno zapelje pod čipke.

Čas kosila zbere vso družino,
kot vsaki dan poprej.
Okoli mize posedijo,
kot vsaki dan poprej.
Prav fino se vsi poredijo,
kot vsaki dan poprej..
Oča, mati, sin in hčerka.

Slovenija, kje iščeš svoje sanje?
Slovenija, od kod zdaj vse to sranje?
Slovenija, kam odšel je tvoj pogum?
Slovenija, kaj zmračilo tvoj je um?
Slovenija, glej kam pamet ti beži.
Slovenija, misliš da nisi kriva ti?
Slovenija, kdo plačal ti bo šolnino?

Na moje veliko veselje
vlak pelje in pelje,
skozi vse letne čase
brez postanka potuje,
mojim željam kljubuje.

Prepuščam se toku,

Hej ti, v lepi obleki
ne glej me tako, kot gledaš sam sebe
brez potrebe –
obuvaš si čevlje.

Ostani doma, prižgi si gretje
da toplo ti bo, ko slišal boš petje

Tisoč in eno noč,
prebedel sem tu s teboj.
Tisoč in ena noč,
mirno poslala me v spokoj.
Tisoč in eno željo,
podaril sem ti kar tako.
Tisoč in enkrat izrekla

Po mračnih stepah blodil sem,
Izgnan, pregnan, ostajam sam.
Čutenje, obšlo me je
narahlo kakor hladen piš,
da moje misli brane so,
čuden bil je ta okoliš.

V mislih senca
mi doni,
izgnati smrt,
ta strah prihodnosti.

V glavi kri
zastaja mi,

En sam pogled,
Vse kar se ti zdi resnično,
zbledi v soju navideznih luči.
Povej mi, kaj žene te v neskončnosti
In povem ti, kdo si?
Misliš da si srečen?
Ali misli mislijo?