Dva stola brez nadzora, mislim da sta malce nora.
gibljeta se okoli mize,
ki spominja na poljane Elize.
Gugalnik brez gugala, izgledaš precej slabo,
vendar še vedno bolje kot če zeleno imel bi barvo.
Ko smo že pri zelenem, trava tudi taka je,
marjetice na njej pa veselo množijo se, hehe...

Odtenek rumene barve me spominja
na nekaj...
Obilna ženska otroku razlaga
kaj je dobro in kaj ni...
Suhljat mož, smešnih nog, danes nima rož.
Oblak hiti, mimo vsega
in se mi smeji...

Živiš,umiraš.
V koščico tvojo vlije se besed dotik
in preden prideš do popolnega dognanja,
usta ti napolni z žarom domišljije.

Ogenj ki umira.

Le plamenčki
zagorijo tu in tam.

brezciljno tavanje
    tja kjer se bistvo konča
       in se oči zagrnejo s temno zaveso….

SI MOJ ANGEL,
ANGEL ZLA…
SI MOJA NEBESA,
BREZ KANČKA DOBREGA..

Prerokba mi tekla je ljubo domača,
ti misli presegle so upanja zla,
pretekli so dnevi bohemskeg' berača;
odkrito prekrita si nikogaršnja b'la.

Ko se konča poletje,
zatrepetam.
Prisluškujem govoricam,
sledim obrazom.
Čakam, da prideš.

Saj prideš?

Tvoj čisti glas
odmeva
skozi brenčečo svetlobo
aprilskega dneva.
Safirnost neba
odseva
v jezerih tvojih oči.

Kakšna je?
Tista, ki nosi tvoje ime?
Ki ti je rodila otroke?
Na katero misliš,
ko si ponoči sam?
Naj se pazi,
če ni dobra s tabo!

Praviš - po smrti.
Jaz pa živim danes.
Praviš - povrne se.
Jaz pa nočem plačila.
Praviš, da me vidi.
Jaz pa hočem biti sama.
Praviš, da je večnost.

Z rahlim priduhom prašnate zemlje
in zatohlostjo rane mladosti
je ožemal življenje,
da kakšna bi kaplja od njega
še plodna tla našla,
da vzklije dobrote namen.

Ljubila sem te,
čeprav te nisem smela,
zato, ker sem vedela,
da najbrž ne bo nikogar več,
ki bi ga tako želela.
In sedaj pospešujem dneve in noči,
naj minejo že enkrat....ker boli....

Siva bom gospa,
na klopci v parku bom sedela,
v moji dlani bo le star kruh za golobe,
v mislih mojih pa le tvoje so podobe.....
Le sonce bo ogrelo mojo dlan.
V njej bil nekoč si ves prevzet,
prešeren in vesel,

v temni sobi, brez luči,
v kotu osamljen starec sedi,
po licu mu grenka solza polzi.

Nikomur  ni  mar za solze v očeh,
nikomur ni mar, če hudo trpiš.
Vsak je prezrt vase zaprt .

Tako te branim pred svetom in te zaklepam vase,
nihče se ne bo dotikal tvojih poljubov,
nihče ne bo vdiral vame,
nihče ne bo tako vkovan v nebo,
branim te pred seboj.....za vse večne čase.
Moje besede pa le še šklepetajo,
z živim ledom se igrajo.

Ko sva se spoznala,
sva se smejala,
er sva se ujela,
se super sva imela.

Žalosten veter
poje neko pesem
v krošnjah dreves.

Skozi listje v noč
nad mestom osvetljenim
poje.

Hipoma sem dojela,
da napačno nit sem ujela,
ko tebe sem sprejela,
se v probleme sem ujela.
Ko si odhajal sem jokala,
a v resnici sem se smejala,
saj bil si kot strup, ki spravljal me je v obup.