Zagrnem se v temno modro svilo
zimskega jutra

Vsak tip pravi mi:"o dobra beyba si!"
tega se zavedam,
s svojimi čari druge izpodjedam.
Okoli tipov se vijem,
okoli prsta si jih navijem.
V mreže svoje ulovim,
jim dihati ne pustim.

Odpni svoje misli…
Naj na oblaku, ki se je pravkar izpraznil
odletiva v vesolje…

Misli begajo,
utrujene od odločanja,
ničesar ni čemur bi lahko zaupala,
nikogar ni, ki bi mi rekel, da nimam prav.
Misli begajo,
razbolene od osamljenosti,
ničesar ni, kar bi me ogrelo,

Skrila bi se rada,
pa ne vem kam.
Počela bi kaj norega,
pa nimam s kom.
Pela bi na ves glas,
pa imam zoprne sosede.
Sekirala bi koga,

ni vedel da zmore vstopiti.
in izstopiti. bil je kolut in bila je škatla
avstralski skakač
nadaljeval je zaprto igro svojih
prednikov nosil breme ne-odpustiti
ne biti začaran

Pridi.......
nežno vabi misel moja,
v tolmune srčne bolečine,
v lepoto, ki ne mine.
Pridi......
nežno vabi misel moja,
v golo razodetje,

Letim, letim!     In ničesar se ne bojim!
Poglej, poglej!   In nikar se mi ne smej.
Tik, tak...       Kako velik je naš korak.
Haha, haha!       Le kaj je tu smešnega?
Kka, kka!         Na koncu izgineva oba!

Oh, kaj bi dal
za kup besed,
brez pomena belih cvetlic
pogled, brez namena.

Sive misli, za morje
sivine, skritih brez pomena.

Zunaj je umazan sneg,
začelo je deževati,
nehaj me že spraševati,
kaj od tebe hočem,
saj vendar nič nočem,
le povedala sem,
kar sem želela,
kar mi je na srcu ležalo.

Prehitra je misel
prehitra beseda
prehiter korak

Ujeta bila sva v tančic hrepenenja
in bežnih dotikov nemirnih noči.
Dotaknila sva se v meglici hitenja,
ujela korak sva v svoje dlani.

Iz pipe voda spet curlja,
ena kaplja padla bo v zemljo,
druga se dvignila bo do neba.
In jaz, kam naj se obrnem,
kam bom šla?
Z razlogom, brez razloga,
dušica diskvalificirana.

Sedaj moderno je,
da fant po voglih skriva se,
vsak dan objemal drugo bi dekle,
kaj danes vse spodobi se.
*************************

Naredil bi avdicijo,
da si izbere ljubico,

Dnevi minevajo,
minevajo kot leta,
vsak dan kot pesem se rodi,
ki zvečer utone neizpeta.

Noči minevajo,
minuta nočna pa ne mine,

Rada bi se spet smejala,
rada bi plesala spet,
ne pa da tako se kisam
in vsak dan je za umret.

Kaj sploh tole je mogoče,
da je dvema tako vroče,
cunje kar v zrak letijo,
sanje v vinu zaživijo.

V vinu naj bi b'la resnica,
vinu dela se krivica.

Ko mi rok potekel bo,
ne bo več časa za slovo,
s seboj bom vzela vse kar moje je,
nasmeh, dotik in drobne iskrice....

Nekaj več kot dvajset
kvadratnih metrov
jedrc oklestenih besed.
Visokotonsko v harmoniji
s stropom in koraki tal
z okrušenim mozaikom
pozabljenih spominov.

V tišini noči pokrajina že spi.
Pogled skozi okno mi misel nate budi.
Na ustnice prikrade se šepet,
prebudi v meni se drget.
Mi speča pokrajina prisluhne.
Odene se v zimski plašč,
na njem se drobni biseri zalesketajo.