Bila bi žarek v tvoji roki,
v meni bleščal bi še prah,
bila bi sreča v tvojih mislih,
ob meni bi pozabil strah.
bila bi školjka poleg slike,
v meni slišal morje bi in pel,

Pobožaj me z nežno mislijo,
poljubi z dišečimi sanjami,
naj trepetam v sopari tvojega vznemirjenja,
naj se mavrično prelivam v tvoji sreči,
zavij me v svoje pesmi,
naj se ne izgubim brez melodije,
v tvoji nedorečenosti.

Ljubil je s kotički svojega nasmeha,
v očeh iskril svetlobe tuj odsev,
iskal v sebi je in drugih,
objem njegov je hrepenel.

Lahko berem tvoje misli,
ko v nov dan z tabo se zbudim,
že spet občutim tople visli
in čutim vonj tvojih oblin.

Po Burji diši.
Peneče se morje
V bregove zaganja.
Skale premika,
drobovje razkriva.

Tako rada
bi bila ženska,

vsaj tisti trenutek,
ko Tvoji prsti
objamejo moja zapestja.

Proti reki sledim stopalcem
(kako je škratek premagal belino?)
za mano ostajajo le še kiklopi
(zakaj so zako drugačni?)
in me vračajo na Zemljo.

Danes je poseben dan

Sonce nima tople luči
Zrak ni opojno svež
Ni dan kot vsak

Svet med stiski rok
in bliski sok pogledov
bolečine na sedlih ironije
vonj prelivanj

Obstal je ob pogledu na
obotavljanje dežja
in mrak spremenil v dan.
In obstal.
Ponovno.

Kako neumno.
V odsevu senc babičinih svetilk
uvidiš krošnje erotičnih dreves.
Ki se celo potijo.

O, ti moja zavidljiva sreča,
ki rešuješ smrti
ali zgolj podaljšuješ
čakanje nanjo - tisto pravo!

Drsim po tvoji koži,
kot kaplja po šipi polzi,
v sebi čutim nežno drhtenje,
ki hoče na plan,
sili in sili,
noče ostati ujeto,
hoče se čutiti svobodno
in krila svojega hotenja razprostreti.

Sedim ob oknu,
snežinke se spreletavajo po nebu,
radio navijem naglas,
da utišam bolečino,
ki se v srcu je rodila.
Zrem v daljavo
in na obzorju majhno piko zagledam,
ki se oddaljuje vedno dalje in dalje...

Zaprtih oči poslušaš
ventilatorja groteskno hrumenje ali pač
šelestenje preperelega listja pod nogami.
S pogledom bi prehodil Schwarzwald.

Zunaj sneži, na oknu se hranijo ptice,
pobirajo sončnične mrvice,
bela pokrajina v meni zbuja spokoj,
v njej so pokopane moje sanje s teboj.
V njej so pokopane moje želje,
v njej ležijo moja hrepenenja,
moja poželjiva hotenja,
ki se bude pod taktirko drsenja
bele snežinke na moji koži.

Sjeo sam na ono isto mjesto
odakle se pogledom u nebeski mir razvlačim,
dohvatio sazviježđe
i u njemu raskošne puteve tvoje beskonačnosti zadržao,
zaručio te riječima i na ispružene dlanove
položio tvoje zlatne obraze.

legla bi v trave
v vonjave sena
in žit
in poletja
legla v sanjave
meglice jutra