Ko korenine prerastejo
še tisto zadnjo kost,
ki je bila zkokopana.

In ko gozd preraste
še tisiti zadnji,
mali košček puščave
na svetu...

List za listom,
stran za stranjo
so obračali, naši zananci, predniki in bodoči rodovi ga bodo.
A moji ne!
Ker mojih ni!
Ali pač?
V kjigah to izvem si rečem
in berem list za listom
stran za stranjo.

Kot kače se mi zvijajo možgani
in premišljajo o besedah.
O besedah, ki naj jih roka piše.
Rečejo napiši še "mestu".
Roka, ki jih vstrajo uboga napiše "mostu".
Saj je še bolje tako mi rečejo
A vseeno so jezni,
jezni na roko
na roko, ki jih ne uboga.

Pridi bliže naj ti povem,
o dežju,
o rekah,
o morju
o obstoju slehernega,
o smislu.

Vse kar vidim so ikone
ikone svetega sveta.
Z svojo voljo,
ki mir mi ne da.

Če roko dam v peč me peče.
če jem feferone me peče
... in še potem....

Če rečem tisto kar mi uide me peče.
in ne tistega kar bi moral,
... isto....

v kroglo se dere
in všeč mi je
v kroglo se dere
in nič ne pove

Kolači in pice
Sendviči in torte
pivo in vino
vse za denar
ki ga ni
Mogoče drugič ji rečem in grem...

Zaspane rute romajo
ob uri šesti
Zaspane rute se ozirjo
ob šesti
in jaz se vračam.

Pokončali smo dovzetne
Vsi v zemljo zakopani so
vsi v neskončnosti so pozableni

Prevzemomo njih vloge
v zemjo se zakopljimo!
v neskončnost se odmaknimo!

Kam naj grem brez brezna pod seboj
kaj naj naredim brez vsega zla
naj se sam sebe mirim
naj se sam sebe krivim

Prilike, povodni
obdolži me

Pivo, mir in glasna muzika
vse to jo vznemrija
a mene pomirja

Pohotne misli in razvrati
vse to jo vznemirja
a mene pomirja

Ko znal bi pisati brez besed
in s tem nekaj povedati
bi
tako bom rajši tiho
in nič povedal
z veliko besedami

Se rad pogovrajaš s samim seboj
Se rad pretvarjaš da si nekdo drug
nehaj!
Nič ti ne pomaga!
Vedno boš tak kot si!