Prihajamo od znotraj,
odhajamo navzven.
V srcu čutimo tišino,
v duši lepoto,
ki obseva telo in seže v univerzum neskončnosti.

Sivina zastrla je modrino,
iztiska roso, ki hladi mojo mi vročino,
pušča sledove v koži in me reže,
bolečina moje srce vpreže,
kakor vran tema stistka mi oko,
skirvam svojo biserno solzo.

Brezčutnost
Nič več ne voham
nič se me ne dotika
Samo sapanec
se zažira v zenice
in krade upanje
da so resnične
in resničnosti ni

Izvedel sem, da... vsi lažejo.
Pomislil sem, da... jih nočem več.
Preprosto neumno...
bi bilo poslušati samo laži.
Izvedel sem, da ni od danes, da vsi lažejo.
Pomislil sem, da je kljub temu od danes,
da jih nočem več. Preprosto neumno.

Neko č… Nekje … a
Dolga ulica, polna strahu …
Ulica prepojena s krvjo …
Ulica napolnjena s temo …
To je kraj navidezne resni č nosti …
Prostor kjer se stikata dobro in zlo …

Sledi puščala je pot siromašne,
vojaka hrabrega nos'le ga pokončno.
Omagale so misli mu nejasne,
kot preje tanke skrivale neskončno.

er

Niso snovi kao stvarnost
ustvarnost sam žrtva tvoja
svu ti ljubav ja poklanjam,
ti odbijaš bez pokoja.

Vozlam si glas,
da bi vztrepetala.
A ni mi mar.

Na mojim bezglasnim rukama
kao dvije sretne zvijezde
spavaju tvoje oci,
sute u mekoci dlanova,

Kdo si, neznanka? Od kod si prišla?
Že leta te gledam, pa te ne poznam?
Si res to, kar praviš, izgledaš drugačna,
nekako bolj mrka, nekako bolj mračna,
si res to, kar praviš, da si ali lažeš,

Je le eno sonce, center in v cenrtu Jaz.
Jaz, beseda brez pomena, brez tipljivosti.
Vse mineva, sonce potuje, Jazi živijo v slepoti njihovih oči.
Nihče ne vidi, ne vidi tebe, ki jim daješ življenje, zdiš se jim samoumevno.
Le Jaz sem tu in se zavedam tvojega obstoja, vem da mi daješ luč.
Temno luč življenja.

Kaj dal bi, 
           da jutro lahko bi brez nje se rodilo
           in da v meglice nad mestom
           ne bila bi odtisnjena njena podoba?

Jutranja rosa v travi,mesec na strehi,mesečina na nebu-zvezde v očeh.

dejal sem ti poglej me
smeh razlije se preko obraza

Trganje resničnosti,
ko se nebo cedi v valovih
na moje nezaščitene lase
v mojo nezaščiteno notranjost

Kaj mar mi lendavskih goric
           in vina, ki še srce opija,
kaj mar mi prekmurskih je ravnic,
           bogastva polnih polj v jeseni,
kaj mar mi jutranjih meglic,
           klepeta štrka v jati zapozneli ?

Vrhove prej surove zdaj pobelil bel je sneg
in kakor njene grudi, špica v višine zre,
zre proti nebu, ki sam sebi se neskončen zdi,
mene trga od lepote, trga zdaj me od strasti.

Kaj počel sem,
vse te dolge noči,
sprašuješ ljuba me ti.