Studeni stidljivo i sporo
uvlaci jesen u nasu sobu
i sve cesce kaplje po prozorima.

Legla je na kamnita tla
in dež je lil po njej.
Zlila se je v reko.

Mogoče se mora občasno zgoditi,
da iz sebe izpljuneš vse besede,
ki so predolgo ležale v tvojem breznu,
nabirajoč prah lastne zanikanosti...

Bil je tam, sedeč. Na rdečem listu ranjene jeseni.
V dežju. Temi. Je skromno čakal na odpad.
Da bi poletel. Odkril njen pogled. Tlakoval pot.
Koraku njenega nasmeha. Kjer bi hodil. Z njo.  

dobra pesem ali sendvič ali tekma;
vselej lepše sonce nam pričarajo;
kot v resnici je? živalski vrt.
Dokler niso lačne,
žival'ce prav lepo so mirne.
Kaj pa mi - siti pesmi, hrane, iger - naj počnemo?
...čakamo na injekcijo seratonina in morje priča o žalostnih besednih igrah in.

Sovražim?
Kaj je sovraštvo ne vem.
Ljubim?
Ne, ko pa ljubiti ne smem.
Zakaj potem ne morem spati?
Zakaj se vedno moram zate bati?
Zakaj?

Ja gledam kroz prozor tužna
dok lagano liju ljetne kiše
jer ostala sam sasvim sama
jer nemam nikoga više.

Polako vučem svoje umorne noge,
u srcu mom bolest raste,
vidjela sam sinoć te s njom,
kako kroz park šetate.

Kaj sploh pomeni ljubezen?
Je to le prazna beseda,
ki ne zasluži, da ji verjamemo,
je to le bežen pogled
ali stisk roke?
Ali pa morda pomeni kaj več?
Nekaj, kar lahko le s srcem čutiš,

Vztrajati
boriti se
sovražiti
skrbeti le zase
če hočeš živeti.
ŽIVETI - ne životariti
brez sreče

Moje življenje je prazen list
med praznimi listi drugih ljudi
zato se sprašujem
kaj je življenje?
Je to tavanje med ljudmi,
ki mislijo le nase,
ki ne vedo kaj je prijateljstvo

Mir,dušni prezir,
samote je čar,
ki se ne pozabi nikdar,
občutiš ga le,
če se zaveš, da je,
kako ljubim ta mir….

Kot smet,
v svoji nemoči ujet,
že spet...
Poet?
Med nebom in zemljo,
na križ življenja razpet!
Nemo,
brez besed,
z vse manj upanja na boljši svet.

Ljepota mog sjecanja u bozanskom pogledu starog duda,
sto se dostojanstveno s mirisima iz zavjesa po sobi siri,
u sjetnom odsjaju slika sa pozutjelih stranica albuma,
u ovoj besanoj noci moje duse, svu iskrenost prijateljstva
nebeskom besmrtnoscu pjesnika, u tecnu pjesmu plete.

Pisati? Misliti?
Kaj pisati?
Zakaj pisati?
Dati?
Vzeti?
Živeti!

Morda je luna.
Kriva, da sem.
Danes tako tak.
Saj se ve.
Kakšen tak mislim.
Tak, da nisem.
Nisem kot ponavadi.

Ko jočejo oči,
tako močno ne boli,
Kot takrat, ko srce krvavi.
Ko oči polnijo solze,
ker kri iz zlomljenega vre srca,
takrat brezčutna bolečina boli.

V precepu misli se zavem,
da v resnici malo vem.
Večkrat praznoglavo mislim,
sledim napačnim vsem potem.

Zazrem se v ogledalo
in vidim rahle gubice okrog oči,
lica udrta, smehljaj bolj grenak,
nos pa kar nekam štrli.
Vprašam se, Anabella, si to res ti?