V ozadju glasba,
utišan pogled v zid,
stena porušenega življenja,
prikaz prepalelih slik
v razbitini okvirjev.

Človek vidi mavrico,
ji šepne na uho, da je lepa.
Spoštuje vse zakone naravne slepote
in vendar se počuti velikega.
Sonce posije čez votlo gnezdo,
ki stožčasto raste proti nebu.

Tako zelo življenje boža,
tako, da iznakaže se ti koža.
Koža tretjega junaka, črna.
Koža, ki že leseni, bo bela.
Bela iz zaklada zrna,
bela, kakorkoli moja.

Molzeš bramor
moje misli,
polne črte živijo!
Mehke oblike parajo oblake,
kakor ženske, mehke besede.
Zvonovi zvonijo!

Štorija križana,
3 X po vrhuncu,
6 X po nesmislu.
Kdo ti dovoli dihati?
Pusti moje tresoče roke,
da kažejo svojo smer. 

Oh, že se oddaljuje,
nežno pihanje po nadmorski gladini.
Kaj bi te zadržalo!
Božaj me še malo, ker si vedno tu,
imaš svojo voljo.
Mojo voljo!
Spet je tu občutek slabosti.

ŠŠŠŠ...
Pusti podkožju svoj čas in voljo,
da krika in šelesti,
da se smeji, ko se pretaka žaromet skozenj.
Kakšno?
Katero šumenje slišim?
Korak po dnu želodca, ki obtežuje trenutke pod pasom.

Pobegli trenutki
korakajo po sivem šepetu,
ki pravi, da čakaj!
Človek, ki ima potrebo po Č!
Ta, ki ga sili k papirju
in ga vleče kot magnet.
Čisto vse je Č! (Asociacija I.)

Prebrisani atomi!
Glej, kako lezejo po rdečih, kisikovih žarkih.
Glej, kako dihajo sredi vakuuma!
Nasmeh se prikrade na ustnice
    - prej kot se kisik spremeni v ogromen krohot.
Logično!
Višek vsega pa je v ponedeljek zjutraj,

Hladna kava za malico,
bolan trebušček sredi želejaste žogice.
Kako lepo jo je opazovati od zunaj,
kako je dober občutek
in počutiš se močnega.
Megla ti zasipa misli
in vidiš samo še druge!
 

Šarmantnost te zvije v tesno izbo,
kjer ni ne zraka, ne svetlobe.
Olupi ti lupino, ki te je pisana prekrivala.
Še zadnji košček medu ti pobere!
Zmeda je veliko večja kot strah,
ki pa hkrati cveti kot najlepša roža.
Kako lepo je na svetu,

1

Vsak mesec slavljena angelska roka
odpira šampanjec pričakovanja
smisla. Iz mene vre rdeč studenec
luščenja prostora za telesce. Človeško
navadnost prekrije občutljiva koža,
še rahlejši ščit.

Tukaj diši po utrujenih ljudeh. Starci so zbrani na robu omišaljskih
hodnikov in se pomenkujejo o ribah, Dalmaciji in Titu. Ne razumem povsem

Tvoje ime
na moji koži
pod mojo kožo
v spominih v prahu
pod posteljo

Sladki končiči z mandeljnim prelivom,
visoki uspehi, mareličen posip.
Grenke brusnice,
zavita nevoščljivost,
samota in minljivost - kaj je slajšega?
Premazi vseh vrst, igrive barve...
Vse samo leze in se širi!

Preveč je misli, ki gredo kot ikre proti ladjam.
Preveč je besed,
ki pihajo žarečo paro
in dušijo še tisti košček zraka, ki uhaja.
Kje naj črpam to žarečo srečo,
ki me bo na kratko napojila,
me ožgala, zaslepila in mi zapela svojo najlepšo melodijo?

temačna klet
vlažna in plesniva
vonj po urinu in človeških iztrebkih
vonj po bljuvanju drobovja
pomešan s smradom starega znoja,

Ogenj iz mojih besed,
podžiganje in prežiganje
že zoglenelih udov
preteklosti in
pozabljenih spominov.
Čutim vonj usahnjenih rož,
ki hlastajo po kisiku.