It's easy to fall apart
To except the defeat
Coz it seems the road is to heavy to travel
To carry on your blame and pain.
Then you decide to get back on your track,
When you realize there's nothing underneath your feet,
No bottom to see.

Trzajo ustnice tvojega dotika,
medli pojava,
stih besed udriha.
Kri vsepovsod, a ne krvava,
rana boli bolj kakor srditega noža vbod.

Blodnjak neustavljivih misli,
izgubljanje v kotih iluzij,
mik zamišljenih scenarijev,
ustvarjanje poti do sreče,
neobstoječih prepadov,
zgolj izmišljenih nabojev.

Množje ognjenih prebliskov se v prepadu bori
za dokončno dekadenco bežno orisanih spominov,
uničujejo se dolga leta oblikovane skulpture,
od naplavin trajno uničene nevzdrževane slike.

Vsi smo angeli. Padamo in vzletimo. Nekateri obležimo.
Vsi smo angeli,
ki bežimo stran od nebes.
Vsi v soncu svoje solze sušimo,
vsi si krila tkemo
in v objemu angela v prihodnost zazremo.

I.

Pritekla si stran. Odmev. Odveč
od mene, daleč k meni. Tja.
Kjer ni brez sonca, ni brez zemlje,
ni brez vonja. Blizu telesa, blizu
topline; obsedenost z vonjem, tvojim,

Čutim mraz.
Postaja moj prijatelj,
v borbi za prevlado.
Čakam mravljince,
čakam drhtenje,
ne smem pozabiti
na izmišljeno večnost.

Je klopca.
In je osamljenost.
In kriki otrok na zeleni podlagi.

In sem jaz.
Na klopci osamljena.
V zelenem odmevu krikov otrok.

Jaz na klopci,
poleg mene nezrele breskve in kislo grozdje.
Odlična družba. Zavidljiva. Očarljiva.

Ubita ležim, vendar diham.
Spet tako zelo boli.
Potrebujem ljubezen,
sebe, tebe, njega.
Ne morem več pisati,
Ubija me vse!

Živim za moške poglede,
polne strasti.
Ko hočejo, pa ne daš.
Ko me hočejo,
pa sem prepovedana.

 
Ko govorim resnico,
ne verjamejo.

Pohajkujem po močeh
se spogledujem z nočmi
kakšno globino skriva v sebi obraz
ki lebdi v oblačku mraka
hipnoza storžev
ciroza nebes
in ko se zazreš v vreznino

Torbica v enaki barvi kot čevlji.
Svileno krilo po žensko ovija boke,
tako mehko, toplo se guba v razkoraku.
A smešna se vidim, tako smešna,
ko stopam po krajini brez vseh
in se s petami zatikam v reže,
ob katerih se zemlja lomi na kose,

Veter ti ponoči ni razmršil las
ko si v naglici prihajal pome
Nežni snopi dežja
so ti oblekli telo v pričakovanje

The darkness around me
is heavy as gold,
this treasure I hold
of where I want to be.

Svetost glasbe
namišljeni poljubi me nežno zbadajo v spomine
Nikoli ne pozabiš polizat ostankov duše s telesa

Kako si samo tiha i besprijekorno blaga!

Rasplices miris svoje kose u meni
i mada te dugo nema na mojim ramenima,
koracas sa mnom tisinom postelje
i zagrljena mojim venama,
teces kroz neprospavane noci
i lijezes na moje tijelo.