Izpraskam si oči da bi videl česar nočem,
polomim si noge ko hodim po poti katere ne poznam
držim se za rešilno bilko, ki me vleče v propad
slišim zvoke, ki ji ne poslušam
odgovarjam, ne da bi vedel vprašanja
sprašujem, pa vendar nočem odgovorov
nisem prvi ne zadnji ne edini, vendar sam sem v svoji bolečini

Izpraskam si oči da bi videl česar nočem,
polomim si noge na poti po kateri ne želim hoditi,
gluh sem zaradi hrupa katerega ne slišim,
z rokami se držim nad pečino,
glava je polna misli brez pomena,
srce je mozaik nepravilnih koščkov,

Sebe skrivam v črni skrinji tujih oči.
Iščem utripajoče meso - moje v tujem.
Kos lesa le nemo leži v skladišču in čaka.
Čaka na ogenj, morda dleto, brez utripa.

V noči toplih dni,
le kje si zdaj ti,
zapustil si me,
in od takrat te več ni.

… zaprem oči …
In vidim besen svet,
ki se ga rešiti ne morem.
Rešiti se ga ne morem.
Tako kričim v sebi.
Ubila.
Ubila bi vse okoli sebe.
Z lastnimi rokami.
Hinavci.

*
vran
črn vran sem
sedim na veji življenja
kličem in čakam

Kaplje mi polzijo po obrazu,
naj se igrajo solze,
naj se igrajo žalost.
Vpijam vase razjokano nebo,
čutim to veliko nežno roko.

Noč v temo je zavita,
noč neštetih brazgotin,
tako enaka a različna
od vseh drugih razbitin.

Odeta v lupino,
krhko, a neprebojno.
Znova bi se rodila,
zapustila ovoj zapora.
In se predala.
Jaz sem kriva.

Art trip with twigs: nenavaden zapis na letaku, reklama namenjena bedaku, zbiralcu takihle sloganov.

Ulegla sem se v parku in
za trenutek zaspala pod senco hrastovih dreves.

Kakor povoščeni čevlji
se je v oddaljeni temi zasvetil tvoj nasmeh…
Iskala sem uteho v tvojih očeh,
in krokodilje solze,
ki so tekale po mojem obrazu kot
martinčki v poletnem soncu,
vse so bile zate.

Odkrivam obraz izpod neumrljivih senc.
Podobe še stojijo,
kot silhuete nemih prič.
Še vedno nekam mračno
se vkalupljajo in trohnijo,
v neizživeti, nedokončani nič.

Kot snežinke v vetru
mi plešeš pred očmi,
tako zala, lepa si,
krhka baletka brez moči.