Dekle ki si razraščeno po meni
ženska ki si zavrta vame
Reši se in reši me
brezen je veliko
kamor bova padla.
Globine.
Kradla svetu

Soba spominov.
Ovenelo rastlinje, pozabljena nebesa.
Oster, svetlikajoč se nabrušen nož.
V svetlobi brezupa vstopa v žile.
Reže spomine, čustva, reže zavest.
Iztekaš mi iz ven!

DEJ PROSIM MI
A SLIŠIŠ NO DAJ MI
ŽENSKA BOŠ ŽE DALA MI!

Ko se barve mešajo in se misel kali

V bistrih glavah raste med

Ko padajo glave na smetišče upanja

Le sence kažejo jim pot

Ko jasnijo se slepe podobe

V praznih besedah najdeš oporo

...in je tekel.
Tekel je
kot reka,
nezadržno, silovito.
Tekel je,
ne vedoč,
ali je reka,

Ko se barve mešajo in se misel kali
V bistrih glavah raste med
Ko padajo glave na smetišče upanja
Le sence kažejo jim pot
Ko jasnijo se slepe podobe
V praznih besedah najdeš oporo

Jasen je dan,
prelep z nemirom obdan,
škrlatnost opojnost,
odsev dveh teles.
Drhteče srce občuti sladkost,
Potopi se v naslado nebes.

Zarezala sva, prvič.
Bila bi samo zareza,
ki se zgodi.
Samo zareza,
ki lahko se zaceli.
A samo, če iz nje priteče kri.
Iz najine ni.

Vigred je pregnala megle sive,
po žilah stvarstva stekli so sokovi,
vihar življenja spet drvi v nas žive,
le tih spomin nas še drži z okovi,
spominja nas ljubezni neuničljive,
zatuli v nas, kot tulijo volkovi.
In mrtvo stvarstvo kliče nam spod ruše:

Rad bi ti položil svoje tleče misli na srce. Položil bi ti vse misli vala, ki vstaja iz vetra. Vso melodijo, ves ubran ritem daljnih mest in trgov, ki jih nosi s sabo.

Trgam in lomim se stran od vseh,
preklinjam kar veže me še na ta svet,
s hrbtom obrnjenim proti ljudem,
stisnjena v kot, sama proti vsem,

Včasih nič več ni,
ni besed, pogledov, obljub.
Nobena misel se ne porodi,
ne prebudi je niti poljub.

Nekje v daljavi tihe noči
slišim tuljenje volka.
Luna sveti,
osvetljuje tiho noč
nekje v daljavi...

Pogrešam tvoj nasmeh…
Izza starih gub,
si mi podarjal upanje,
gradil na moji mladosti svež veter igrivosti,
čeprav so leta izdala tvojo moč.

Obljubil si,
s tihimi besedami,
da odpeljal me boš drugam.

Jaz tu-ti tam,
vmes pa
dan in
še en dan,
kopica dni,ki
se kot otroci
vzpenjajo,

Tako globoko si
zarezal vame,
tako globoko,
da tvoji sledovi
ne gredo iz mene.

Naj se posujem z arzenikom
naj jokam katran,
vem nič ne bo pomagalo.

Dvom se usedel
v najino naročje.
Hoče, da ga opaziva
in mu poveva najljubšo pravljico:
O domišljavčku in treh iluzijah.
Ljubko se zvija,skoraj moreče
obrača svoje dvomljive oči,
vprašujoče gleda,…naprej tebe.

Ljudje ljubijo resnico,
vsaj pravijo tako.
Ljubijo resnico,
dokler ne začne boleti,
skeleti in rezati
v najbolj skrite kotičke srca.