V meglici jutranje sreče,
skoz gosto vejevje
lesketa zore,
zazrem se v ples
zgodnjih žuželk..
tik nad vodo drsi
vsa lahkota

novi zarki v staro srce : za oba

skozi kratek pogled
zelim si te, vsecno
tvoj poljub
bi moral trajati vecno

Veliko vode preteklo je,
ki je kar mimo šla,
svojemu cilju naproti.
Večja reka, morje morda,
kjer se izgubila bo...

Cvet zate!
Cvet zame.
V svoje srce ga sadiš,
v svoje sadim.

Samo diktaturo poznam,
živeti drugače ne znam.
Se učim ljubezen sprejemati,
jo dajati,
brez strahu,
da spet sprejeta, zavrnjena bo!
In se zavem,
kako malo vem.

Počasi,
korak za korakom,
sestopam.
Oprta na lastno kri,
počasi,
da se strdi,
da mi ne drsi.

Oh, ko moje bi srce,
le vedelo, da zate utripati ne sme,
da si te ne sme želeti,

da ne sme po tebi hrepeneti.

Ja, bom, priden bom,
sede čakal tristo petinšestdeset dni,
čez osem tisoč sedemsto šestdeset ur poslal vabilo po sms-ju,
strpno pričakoval odgovor,
zastrigel z ušesi,
šel na čaja,

Samo ti.
Moja zvezda danica.
Moja radost in bolečina.
Samo ti v mojem srcu si.

Mentalno čustvena depresivna agonija, s shizofrenim prekletstvom okrašena,
borda vele snobovski slalom med možganskimi vijugami.
Ne naprej, "najuriš" proti izbrisu sledi, ničnemu odpadu praznine,
polne brezvestne sebične čustvene navlake.

0
Aha, kje je že to?
A, ja, točno, tam ne!
Eh, sigurno se splača!

Daj tvoje mi peruti, da na njih jaz poletim,
položi mi besedo v usta, da zmotno jaz ne govorim!
Daj mi tvoje zdaj oči, da sama sebe ne slepim,
daj mi tvoje zdaj srce, da popolnoma okamenim.

sebi in vsem odsevom

tako sem se ustrašil ko sem te zagledal
moj jaz v zahmašnih oblekah
na cesti
ne ne gre ne moreš a-a sploh ne

Spet odhajam krvava stran.
Skrila se bom,
skrila pred
radovednimi pogledi.

 
Bila je ljubezen.
Ljubezen na prvi pogled.
Zdaj je samo še

sovraštvo.

Mala, nevidna kepica
brez spomina se rodi.
To sem bila jaz.
Hlastala sem za
mrzlim zrakom,
da mi je skoraj
razneslo pljuča.

Ni več tisto kar je bila.
Prerašča v sovraštvo,
omrtvi mi ude
in ne vidim več jasno.
Kri šprica iz mojih
globokih ran,
možgani ne mislijo več.

V poletnem vetru rože dehte,
sonce greje jih s svojimi žarki...
ko bele, rdeče po svetlobi hrepene,
kot moje srce po tebi.

Kako boli me, ti ne veš,
to kar med nama je, česar ni,
ko brez pozdrava mimo greš,
a s pogledom zažiraš se mi v oči.

Ženska roka nežno boža
vse - od repa do ušes -
dlaka črna, bela koža,
pa še kakšna pika vmes.