Če bila bi solza, ki se v dež spremeni,
ko v višavah se boginje jokajo,
bi na ustnice padla ti,
da bi čutila kako poljubljajo.

Božanske so človeške mere;
bleščeče se nebesne sfere
sreče, duha in razvrata;
misel ki nebo prepreda,
pojemajoči žar škrlata.

Mravlje čutim na mešičkih polnih vode...
Zakričala bi,
se razbila na tisoče metuljev...
Razleteli bi se po neznanem...
Le da me ne bi bilo več tukaj,
samo da ne bi bila več jaz...

Dva svetova.
Vrtita se vsak v svojo smer.
Ustvarjata tenzijo.
Vedno močnejšo.
Le dotik.
Eksplodirata.
Izgineta.

Hočem zliti dušljivo tekočino mojih dvomov
na napeto platno tvojih misli,
jih prebeliti in ustvariti novo globino,
v kateri bi lahko potopila
sebe, svojo bolečino.
Reže v prsih, ko gledam trenutno sliko.
Le črnina. Rdeča pika nekje nevidno tli.

Pobuda mrmrannja nenavadnih zanimanj,
obmolkne razum in nizajoča se misel,
spusti se svoboda neizpitih kozarcev,
serum trpljenja izgubi svojo ne-moč.

Včasih so žarki
V megli
Ko se vrtijo čez kožo
Kot metulji
Ki pijejo svetlobo

Naj mrak zakrije mi oči,
če ljubezni tvoje ni
Ker življenje brez tebe je roža ovenela,
kot brez cveta, trnov, listov vrtnica bela

Bilo je
kot je bilo
in nikoli
drugače
ne bi bilo ...

Ko izrekel si besede nežne "ljubim te",
so moje ustnice vzdrhtele,
kot violine struna se napele,
iz njih globine zvok čaroben si izvabil.
Po telesu z drobnimi koraki
se razpršilo je mravljincev splet,
napolnili so vse pore mojega telesa,
me vzpodbudili,
da se odzvala sem z drhtenjem.

Lepo spi moja mala
Ne vem komu danes ponujaš noči
Ne vem komu loviš poglede v ovratnik
Niti kje stopaš, niti kam greš
ko si sama ponoči

Ko besede vrejo iz mene in tebe,
ko strasti prevzamejo oblast,
pomen besed več ni važen
pomemben le močen je glas.

kanuji so swingerji in vsaka mona bi izdala knjigo japonski cirkusanti skačejo po trgu in v zelje swingerski kanu sem in swing sploh ni napačen skrajno leva skrajno

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)Veselje je prešerno
z vetrom me odneslo,
z otoka mirnega proč
skozi horizont besed,
na drug planet
v samoto svojega srca,
drugačne zvezde
širnega neba uzret..

Čebela v letu 
čebelica na cvetu  
cvet v panju.

Si začutil tisto pikajočo mehkobo prepotenih in poteptanih trav?
Tisti vonj, ko ležanje na žametni obli tako zeleno zadiši?
Si občutil dotik dežja, ki je v vročini žgočega sonca, nežno gladil kožo

Solze polzijo.
Puščajo sled za seboj.
Odsev njih boli.