Lepa je, kljub težavam,skrbem in bolezni,
rada me ima, vem da jo še vedno skrbi,
kaj se z menoj in mojo družino godi.
Kadar imam skrbi, se ji potožim
in lažje zdržim, z njenim nasvetom preživim.

Rišem vzorce na zidove mojih vek.
Pozlačene, rdeče, kičaste. Nasičene. Barvne.
Naj se preslikajo na moje mrtve oči.
Da spremenijo mi enobarven pogled.

Snov v misel se razblini,
sam med zvezdami sem, nezaščiten.
Iščem v gosti tej črnini,
smisel pravi, prvobiten. 

Daj ne bodi žalostna,
vem da je res težko,
vem da si edina,
in ne kot vsakdo!

kako naj ti povem to,
ampak neboleče in obenem odkrito,
res močno razjeda me ves čas,
nestrpen sem kot jesenski klas,
začutim tvojo bližino že dan poprej,
in jo čutim še in spet dotlej.

SONETNI VENEC

Zapeti pesem vam želim o kralju,
ki v začetku bil poštenosti je zgled,
tam kjer teče sladko mleko in pa med,
v deželi daljni, v Izraelskem kraju

Sva midva.
Najin potep po vinogradih večno
sladkih grozd
in pogledi, ki si jih namenjava
ob soju dnevne svetlobe,
sonca,
močne, opojne lepote,
žarijo, krasijo nebo in njega oboke,
mavrico in njene loke.

Tudi ti boš stal pred smrtjo
in v grozi boš sopihal
ali spravljen s celim svetom
mirno se ji boš nasmihal.

Dvakrat, trikrat sem v življenju,
izgubil denar in ključe.

Pikapolon'ce brez pik,
ne znam si predstavljat,
ne rib brez plavuti.

Medli se mi od stavkov tvojih,
desni prekat možganov ne deluje.

Je kot lutka,
ki gledaš jo
izven vitrine,
nežen dotik
prepovedan je.

Gledam kako si hladiš perje osamljenih kril,
s katerimi neutrudljivo letiš. Sam in žalosten.
In gledam lebdenje neizprosnih želja nje,
ki moleduje, da postala bi tretja perut tvojega življenja.
Ne opaziš tistih živih isker v zraku,
ki jih ustvarja njen pogled ob frfotanju razbolelih kril.
Ne čutiš njenega nežnega glasu, ki šepeče tvoje ime. 

Vedno, ko sanjam čokoladne hiške,
pristanem v veliki ognjeni peči.
Postanem oglje,
s katerim rišem solze po sledeh korakov.
Postanem prah,
s katerim meglim si pot do oblakov.
In sanje ostanejo pravljica.

Komu lažeš pesnik mladi,
si z zvijačo rišeš svet?
Več ne čutiš vonj pomladi,
davno umrl je tvoj cvet.

V polet mavrice sreče
si me popeljal
z močjo svojih besed.
zajel z nežno dlanjo srce,
rano skelečo
v samo bistrost
neskončnih izvirov oblil,

Pokukala bi rada v predalčke duše,
le kaj se skriva v nje globini.
Morda stvari s patino obdane,
stvari, ki kitijo se z zlatom,
stvari, ki razmetane vse povprek leže.
Morda so tam stvari,
ki za rob predalčkov ujele so se z zadnjimi močmi,
v upanju, da najdejo si prostor svoj.

So žalostne tvoje oči?
So videle, česar še ni?
Je strah v njih, hkrati nemir?
Je tiha le jeza? Prezir?

Ne upam ozreti se za tabo,
ko počasi stopaš čez promenado.
Ne upam si položiti pogleda na tvoje telo,
ker zame premočna bolečina bo to.