Ko vsaj bi lahko, dotaknila se te s pesmijo,
v verzih sem te klicala, prosila in moledovala,
nežno le tebi sem pela, roža ljubezni le zate je cvela.

dva milijona (malo manj)
blestečih mehurčkov
pleše polko

vroči cekinčki
trkljajo po makadamu
avgustovke noči

Sanjam, neskončnost,
vidim le tebe,
ki nemo strmiš, tvoj pogled je žareč,
topel, svetal in ljubeč.
Vabi me, berem tvoje misli

Iskoč spomina v sebi,
hrepenim po sreči.
Morda je res neutemeljena,
je goljufiva in slepeča,
a vendar čakam na
roko, ki mi jo boš podal.

daj ne bodi žalostna,
vem da je res težko,
vem da si edina,
in ne kot vsakdo!

kako naj ti povem to,
ampak neboleče in obenem odkrito,
res močno razjeda me ves čas,
nestrpen sem kot jesenski klas,
začutim tvojo bližino že dan poprej,
in jo čutim še in spet dotlej.

c

Oblak in Zemlja na obzorju,
zaljubljenca med rdečimi gorami,
kot boginja, ki jo ljubezni žar omami,
ne vidi sonca,
ki izginja v besnečem morju,
tako je stala na obzorju.

naj v jutru ranem
sonce ti v pozdrav
bleščeče se smeji...
naj mala ptica
prhutavih kril
ti mir v misel
ranih uric položi...

Toliko besed,
Ki jih je treba prebrati!

Nenadoma sem postala utrujena.
Na vlaku je prijetno toplo,
A postaja vroče.

Treba je govoriti.
Treba je pisati,
Pa čeprav turistične vodiče.

V praznem popoldnevu
Zveni tudi svetloba,
Odbijajoč se od mladih kostanjevih listov,
Ki po tlakovcih rišejo odtise svojih dlani.

Steklenica je še vedno zaprta,

Zrcalim svoje misli v nebo.
Čutim trepetanje zvezd.
Njihov strah.
Črnina mojih zenic potemni nebo.
Zvezde popadajo na tla.
Potopijo se v morje solz.
Ugasnejo.

Znas da sam te voleodugo
voleo dugo za jedan dan.

Moj prezir do ljudi
Ni skoraj nikoli večji
Kot ob devetih zvečer,

Kot kamen se je potopil
Pod površino robov,
V zeleno globino tolmuna,
Da se je stopil z vsako vodno kapljo jezera

ga spet začutiš,
Tako zemeljskega in nebesnega hkrati,
Kako se ti prikrade prav v konice tvojih prstov,
V vršiček tvojega jezika,

V svoji majhnosti
So rdeče vrtnice nepomembne,
Njihova koža je stara in zgubana,
On pa še vedno išče
Sledi, ki so jih njihove žive živahne
Majhne stopinje puščale v snegu.