Brenčanje čmrljev
bruha v brezvetrje
Metuljev ni,
da bi gladko poplesovali
po listih vijolic in lilij

na skrivaj jo gledam ko mimo mene gre
vsa tiha in mirna v svet kot angel zre
lepša je kot vse rožice iz raja
povsod koder hodi svetloba jo obdaja
težko verjel bi da lepša punca kje obstaja
želim si le to od jutra do večera
da lepotica ta tesno bi me objelaKomentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev)

V mrtvem morju
sem štela
življenje rib,
z roko sol odgrnila,
peno rjavih slik,
gosta obleka me varje,
me skriva v sebi
od pet vse do neba..

Le pesem sem tvoja..
Sladka muza,
tvoj srečni oblak
skozi sonce razpet..
Tvoja misel sem
in ves Verjemi
za tvoje veselje in sreče korak..

Počasi ustavlja se kolo,
se skončuje makadamska cesta;
pod soncem od prahu dušeča,
pozimi spolzka, s padanjem preteča,
posuta z drobljencem grobim,
polna klancev, spustov in pasti
z ovinki, ki zakrivajo smeri,
s smerokazi brez napisov...

Krik. Kričanje. Nemo gledanje v sence zidov.
V megli dišečega življenja le nasmeh. Vesel.
Indiferenca. Ignoranca. Nekonsistenca. Strah.
Rušimo ideale, stereotipe. Premikamo okvir.

Štejem, štejem dneve. Tečem nazaj. V podhod.
Tam je tema. Tam je mir. Tam je lepo. Kje je mladost?
Hiti, hiti. Hitim. Hitim. Nočem, da me nažene.
Štejem dneve. Koliko časa traja? Kdaj bo konec?

Trn. Najstarejša zrelost ga ne izruva. Rase z mesom.
Boli, ko iz njega curlja kri, razredčena z raznimi
nekrvnimi telesci. Teče, teče kot blatna deževnica.
Kot reka želja, sanj, ciljev, hrepenenj, iskanj...

ti, ki vsi te poznajo,
ki se ti vsi prijazno smehljajo,
kdo si, ti, ki vidiš le riti,
ki v ritmu tvojem bingljajo
in kimajo in cingljajo
z mlačno spolzkimi dlanmi,
viseče cure pedesetletnih agonij,

Materija jim postala je glavna uteha,
z denarjem prikrojili so duše si stih,
za moč hudiču ljubezen so prodali,
z zlatom ohranjajo zadnji si dih...

Snežim spomin nate,
snežim tvoja žalovanja,
snežim noči,
snežim- zate.

Snežim vonj teles
snežim tvoja vprašanja,
snežim skrite dni,
snežim-nekje vmes.

Zasanjano čez slap tišine
padajo biseri zamolčanja,
zaprepadeno čez in čez.

Odsanjano čez hip bližine
dišijo cvetovi pričakovanja,
omamno čez in vmes.

Želiš, da množica bi dala ti priznanje?
Nikar! Nerazumljiva hvala je ljudi;
pohval besede njihove so prazne marnje
nespamet pretvarjalcev v tebi srd budi!

Sporočila tvoja privabljala so smeh na moje lice,
vsako jutro, kot verniku zornice.
Nestrpno sem čakala, da besede zaživijo,
da iz oči v oči začutim neomajno energijo.

Kar stal je tam.
Pod drevesom je kar stal.
Kar stal je tam in čakal name.
Tam je stal in se smehljal.

Svoje sanje pred tabo na oltar sem položila,
sedaj jih siva praprot je prekrila,
vzami ogenj in sedaj jih ti zažgi,
naj lomijo se mi spomini, naj po telesu me skeli,
prekleta naj bo ta ljubezen,
ki duši me kot oklep železen.

Kastanjetni zvok tvojih oči,
odzvanja v nočeh,
ki jih krajšajo svetlobe tvojih bližin.
In način dišanja tvojih besed;
podpis korakov ni več isti.

Hoditi čez
nezrele trave dognanj.
Slutiti smer vetra,
a zaman.