Kot bela lilija si
razpeta na svod neba
In tvoj okus me polni
v gostoti teme
In tvoj vonj me oblikuje
v neskončnosti niča

množica možnosti
za doseganje neobstoječih sijajev-
dež ki se useda v pore
in ustvarja mikroflore za nešteto novih sanj

Kaj misliš, da mi je lahko,
ko ne morem gledati ljudi v obraz,
ker se bojim,
da izbruhnila bi v jok?

Stala si sredi križišča
Praznega pogleda in težkih rok
Suhega obraza
Neviden jok
Padajoči lasje
Na usahla ramena
Ulica se je okrog tebe zavrtela

Hitijo ptice pod nebo,
da bi ušle pogledu,
ki žejen srka izpod peresa
drhtečo tekočino izjokanega očesa.

Ko v jutru zaspanem se sonce je prebudilo
svoje nežno toplino na kapljice  je zlilo.
Ko kapljice s svojimi žarki nežno boža
iz njih se izlije mavrično-bisrena roža.

Jaz nočem zares leteti,
priti na vrh, osvojiti nebo,
jaz hočem samo živeti,
samo,
in nič več kot to.

Grenak okus,
obraz v mlaki slanice,
besede, ki jih požiram
v klešču krute resnice.

Danes bil je prav poseben dan,
brez sonca a vseeno obsijan;

Dišeča svežina opojnih besed.,
s cvetovi limone dišeči mi med.
Napolni s svežino me kot vroč čaj
in v mislih pričara cvetoči mi maj.

Gledaš vame vprašujoče,
kaj oči ti moje povedati želijo,
kaj v njih pogledu boš iskala,
kaj našla boš v globini temnega tolmuna,
kaj izdale bodo zvezdice v očeh žareče,
bo odgovor na bojazen tvojo moj pogled?

Danes je tak dan, da si ne morem kaj,
kot da razmišljam o krivičnosti sveta.
Proslavljamo prazne laži,
ki ničkolikokrat so bile spoznane kot take.
Tam, nekje zgoraj zgoraj,
diktirajo kaj je prav in kaj ne.
Mi se pa nažiramo!

Sedaj nekdo lačen prosi hrano...
Nekje nekdo na pločniku leži s strelno rano...
Poslušaj, nekdo na ves glas 'na pomoč' kriči...
Sedaj nekdo pijanemu pedofilu se upira..
Od nesreče nekdo od doma beži...
Vozel smrti si nekdo naredi in se vanjo spusti...
Nekdo na ves glas mrtvo dete objokuje...

Vozim se v avtu.
Dežne kapljice nežno
polzijo po steklu.
Slišim odtise gum na
mokri cesti.
Vozim počasi.
Prepuščam se mislim.

Noč.Sama.
Žvenket dneva,
ki se poslavlja.
Pride. Lepo počasi in
mi pusti
da sem,kar sem že
od nekdaj.
Diši omamno.
Srkam počasi in
čutim kako se vonj razleze
vame,..
Noč. Nič več sama.
Žuborenje noči,
ki me prevzame.

Tisoč stvari je ležalo tam, brez smisla. Tisoč ljudi je jokalo, iskali so krivca. Odšla je, ne da bi rekla adijo. Nihče ni razumel, da jo njene laži dušijo.

Ko s tabo prelestne poti
hodim,znajdem se v gaju
polne dišeče majske topline,
ki v srcu nikdar več ne mine.
Tu si, v mavrici mojega hotenja!
Le po bregovih rek spomina 
pelje  pot,
ki je ,da samo s tabo jo prehodim,
do besed,ki so v noči iskre  sanj kresale,
da se dišeča melodija,
strasti  divja simfonija
nikdar s tišino več ne zlije.

 

Vrvež, vrvež, vrvež.
Ljudje hitijo.
'Razvitemu' človeštvu se mudi.
Ne obračajo se.
Ne vidijo.
Samo hodijo.
Naravnost.

Utrujen, neprespan,
že dolgo zaspan,
zbudiš se.
Ne moreš spati.
Bojiš se.
Ne veš kaj bo.