Vse preveč je ljudi z žalostnimi pogledi, preveč je senc v njihovih očeh, kam pelje ta svet, da človek ne zna več živet...

Dežna kaplja skozi temo hiti, zareže se v zemljo, korenina zaživi.
Sončni žarek čez polja drvi se cvetja dotakne, da ta zažari, kot si čebela želi...

Duša mi na dva je narvnana,
ni mi moč prepevati v samoti,
moj glas zgubi v njeni se globini,
vračanja utrujen postal je še odmev,
moji kriki pa se izgubljajo v tišini.

Ko si odhajal,
si poljubil v zraku
nevidne besede.

Sprehajam se sama, po poti neizhojeni,
sprasujem veter od kod prihajam;
sprasujem se, ce sploh kdo ve, kam in
kod so nase steze namenjene zaviti...

Kje še najdeš voljo biti z mano,
Kje še najdeš željo ljubiti se z menoj,
Kje še najdeš moč miriti moja čustva,
Kje še najdeš čas poslušati moj glas ?

Sem pomeni biti?
Bit mene pravi, da sem?
Ali sem pravi, da moram biti?
Lahko sem,
a nimam biti.
Lahko bit zanika, da sem.

Veter bori se z mogočnim drevesom.
Premetava ga, zvija, obrača po njem...
Brez moči veter odide,
skloni glavo, osramočeno gre.
Drevo pokončno z nasmehom maha.

Hodim, hodim po ravni cesti..
Kar naenkrat.
Kilometrske stopnice strme navzgor.
Vzpenjam se, vzpenjam.
Ni konca. Ni cilja. Vsaj znanega ne.

Absurdno govorjenje -
svobodni smo ljudje!

Danes tu.
Z nasmehom.
Jutri.
Skok v vodo.
Voziček.
Pri življenju.
Mrtev.

Kričim, kričim, kričim!
Ne prenesem več tega bremena,
kričim in zlivam ga ven...
Te krvoločnosti mi res ni treba!

Si ti postavil mi mejnik,
ki briše mejo pred potem in prej?
Si prizadevaš vame postaviti spomenik,
ki z vso težo bi spominjal me na to,
da ti si tisti, ki postavil večen je mejnik?
Ti, res ti hočeš mene z vsem tem bremenom,
ki še sam ga ne moreš niti dvigniti?

Temni se mi pred očmi.
Grozen pritisk čutim nekje tam,
kjer leži srce, v prsih, pljučih...
Bolečina... težka, krvaveča, neznosna...
začne se že v grlu, že v očeh....
Ta tesnoba izhaja od zgoraj,
pošiljajo jo moje misli,

Ko začutim te v pesmi kot takrat, ko si se zivel,
v meni prebudi se stara strast,takrat postanem spet otozna,
takrat postanem mala jaz.

Kot membrana je tvoj glas,nasmek kot zvok fanfar.
Na eni strani Amon-Ra*, na drugi strani Thor*.
Oba sta zeljna tvojega telesa,oba zelela
bi te v svojem vrtu sla.
Levo lice ti dregeta,ko pomisljas,da bi rad spoznal oba.

Štiri svečke v srcu vsakega so.
Upanje, vera, ljubezen, mir.
Niti ena gorela ni,
nisem živela.

Ne želim tvojega darila,
ne bom ga sprejela,
ker v njem je smrt!

In ko bi ljubezni ne imel,
sem nič!
Nimam ljubezni,
sem -0-!