Od Amadeus
|
Tisti mali rdeči hrošček s črnimi pikicami po svojem okrogličnem razporu kril se je prebudil in že stopa s tistimi malimi nožicami po zelenih listkih peresne deteljice... |
Beri dalje...
|
|
Od Amadeus
|
Tukaj sedim. Sama. Sonce sije name, boža me z njenimi nežnimi žarki. Toplo mi je. Lepo.
|
Beri dalje...
|
|
Od Amadeus
|
Leti, leti, leti... Vetru se prepusti... V zraku lebdi... Mogoče išče hrano, mogoče ljubezen, družico, s katero bi napolnil svoje trdno zgrajeno gnezdo |
Beri dalje...
|
|
Od eric
|
Vsi nosimo to praznino, težko, naporno. In nikoli je ne napolnimo, lahko jo samo malce preložimo, mogoče malo zrahljamo, kadar smo srečni, |
Beri dalje...
|
|
Od Amadeus
|
Čakam in čakam, da odprejo se vrata. Končno dočakam in presrečna vstopim. Za mano sliši se žvenket verig. Zapor. |
Beri dalje...
|
|
Od Amadeus
|
Biseri dišijo mi po goljufiji, goljufija smrdi po hipokriziji, hipokrizija diši po lažnivosti, lažnivost smrdi mi po strahopetnosti, strahopetnost diši mi po ubožnosti, ubožnost smrdi mi po frustraciji, frustracija diši mi po ranjenosti,
|
Beri dalje...
|
|
Od L.U.
|
Sem te izgubil sred´ poti, pravica? Te kdo je našel in te čuva zvesto? Nazaj ne gre, saj mi ločitve mesto zaseda neizporsna mi krivica.
|
Beri dalje...
|
|
Od Amadeus
|
Ljubezen iščem te, pogrešam te, pridi mi v objem. Zaslepi mi oči, da spet vidim, kako travnik se blešči.
|
Beri dalje...
|
|
Od Amadeus
|
Nebu je lahko govoriti o neskončnosti, vsemogočnosti in modrosti. Kdo pošilja na nas vihar? |
Beri dalje...
|
|
Od akiimy
|
Sedela sem na balkonu in sanjala o tvojem toplem objemu, o tvojih iskrivih očeh, ki jim lunin sij daje še močnejši lesk… Mraz je ubadal v moje telo… A sanje o tvojih dlaneh, ki me grejejo… |
Beri dalje...
|
|
Od Amadeus
|
Ukradel mu je misel in besedo, da bi utišal njegov obstoj. Samo sedi, gleda in posluša.
|
Beri dalje...
|
|
Od Amadeus
|
Črna zemlja, rdeča zemlja, rjava zemlja... Zemlja naša zadnja je dežela. Toliko življenj smo ji že podarili! Toliko trupel pod njo smo skrili! Toliko kosti v njej trohni. Toliko solza smo vanjo izlili.
|
Beri dalje...
|
|
Od Amadeus
|
Ko izklopiš svet. Z gumbom ustaviš vrtenje, s tem ustaviš čas. Ustaviš hrup. Ustaviš delovanje. Tisto stalno brnenje, šumenje, žvrkotanje.
|
Beri dalje...
|
|
Od Amadeus
|
Sreča, sreča... Kaj to sploh je? Vsak vzkipi, vzcveti, ko sreča ga sreča. Vsak zgnije, oveni, ko sreča odide. |
Beri dalje...
|
|
Od vijolica
|
V zaledenelih plamenih plameni tvoje vse; skoraj je že dogorelo, samo še iskre so ostale. |
Beri dalje...
|
|
Od vijolica
|
S pogledom si me poljubil na vrat. Najino razmerje na daljavo se nadaljuje --
|
Beri dalje...
|
|
Od vijolica
|
Oblaki so pretrgani igram se tokrat s črtami besede so črte zakrivljene kot nasmeh |
Beri dalje...
|
|
Od akiimy
|
Zvezde bele me objemajo in ne morem več brez tebe... Ljubi me... |
|
Od enasm
|
Ješ, ješ ker pač moraš jesti. Piješ, ker pač piti moraš. Govoriš, ker pač povedati želiš. Poslušaš, ker slišati želiš. |
Beri dalje...
|
|