Korak za korakom
noga drsi
po stezi zeleni
ki zdaj zelena ni

skozi gneco v prahu,
si bom nasrkal obrok,
slamica naj bo lestev do naslednjih oblakov.

Sredi gozda sem zasadil drevo,
ker drevo pač mora rasti med drevesi.

In kakšna so !?

Stara in grčava,
polna ptičjih gnezd,

Galaksija.
Triljon planetov pleše v očeh.
Neskončne daljave nas ločujejo
od morda
          pametnejšega
          srečnejšega
          bolj čistega
          in bolj pravičnega
živega bitja?

Oh,
ko se dotakneš mojih ustnic,
vlivaš vame življenja.

Ko se dotakneš mojega jezika,
tvoja vročina,
vročina me zbuja.

Izstopil si iz ženske,
sedaj vstopaš vanjo.
Nikoli ne bo ženska vstopila iz tebe.
Nikoli ženska ne bo vstopala vate.

Iskala bom med zvezdami.
Med njimi bom nevidna,
čeprav njih neizmeren sij
bo storil,
da bistva ne bom videla.
A iskala bom.

Ne bom gledala črepinj od blizu,
misleč, da jih lahko spet združim skupaj.
Lahko se mi zarežejo v oči.
Čeprav so bile črepinje bistveni del mene
nočem, da se zopet zarasejo vame.

Vržem se v noč,
zavržem svoje misli.
Roke mi po solzal dišijo.
Sedaj, v noči, mi smrdijo.
Ta vonj po potokih slane vode,
ki speljane so bile v mrtve rokave,
da morja nikoli niso dosegle.
V nič bile so dane.

Bolečina
žge, razjeda,
ostaja le praznina.
Želja odrečena,
danes v pesem te zavijem,
na dno besed te skrijem,
nikoli več ne privreš na dan!!!

Pustite mi spati,
naj vsaj v sanjah jaz živim,
tam dežela je smehljajev,
ljubezni eliksir,
svetla stran vseh značajev,
brezmadežnosti vir.

zakaj so moje sanje slabše od resničnosti
vedno več nas umira na kavljih, ki visijo iz neba
draga moja, ki me imaš nabodenega na vilici
zakaj mi režeš vrat tako počasi?
težke rdeče kaplje negotove prihodnosti

Ni nam lahko na tem svetu živet!
Ni nam lahko na tem svetu trpet!
Je pa lahko srečen bit.
Le malo ljubezni zaužit!

Nežen dotik,
občutenje, ljubezen.

Odreči večnosti,

nesmrtnosti, neobčutljivosti?
Za trenutek nežnosti?

Ko bi le spet pestovala
tista roka topla me in nežna.
Da previdno me v zibelko
bi položila in počasi mi odpirala oči.
V sanje me s pesmijo bi poslala
in zjutraj me tista roka spet bi pestovala.

Daj zavij se v celofan,
da ne boš slučajno začutil vetra,
da ti ne bo razpihalo dlak,
uničilo tvojega bolnega zavetja.

Tako čarobni se mi zdijo.
Tako pomembni.
Koliko so že videli!
Kje vse so že bili!
Koliko so že pretrpeli.
Spoštujem jih,
čeprav jih ne poznam.

Jaz le hočem tisti nasmeh,
ki hrani ne le mene,
ampak vseh okoli.
Tisti smeh, ki ga še čutim
na svojem obrazu,
a le kot relikt preteklosti.
Še vedno pomemben.

Nisem prosila.
Res, nisem prosila.
Dobila sem.
In vzela.
In srečno imela.