Mi2
Sva vedno obstala,
ko drugi so šli
sem vedno čakala na najine dni.
In ti si prihajal
in jaz sem ljubila,
kar si mi ponujal,

Prišla tiho je, potiho,
sploh ne vem kdaj,
zašepetala nežno je, prenežno,
nisem vedela zakaj.

              Beseda
        ogenj       ogenj
   tišina              ljubezen
 mir                          molk
   spanec                beseda
     utrip srca    bolečina
            Trpljenje
           

Joka se moje srce,
Zakaj tako otožno je ?
Kaj si želi, za čem hrepeni,
ne vem, veš morda ti ?

Veje topoljev pletejo belo obleko,
v njene čipke se bo zavilo
današnje jutro,

opoldne bo zaplesalo
svoj obredni ples,

Tvoje besede se sprehajajo
po jutranji rosi,
ki se je čez noč naredila
na moji dlani.

Med čebljanjem
in govoričenjem
loviš svojo samost
samo zato,
 

V tričetrtinskem taktu
se vrti moje rumeno krilo
5    7    9
in kristali tvojih oči

Po ozki gredi,visoko nad oblaki,stopicljam proti tebi.
Razbijala sem led,opekla se z željo, poljubiti Angela,

Obraz nastavljam nebu
da me zvezde zasujejo
s satenasto odejo snega

Roke mi zadrhtijo
ko se te poizkušam dotaknit
Zlomijo se
ko padem skozi zrak

Ko se noč končuje
in se dan prebuja
v meni se ljubezen
vzbuja

Njej so namenjene besede te
ker v nekem svetu spoznala sva se
njej, ki me očarala in dopustila je
hvala, da lahko spoznal sem te

Rumeno je sonce,
rumen je nasmeh,
rumeno je veselje,
rumena je sreča.
Naj bo rumeno!

Bela odeja je zemljo prekrila,
nebo v svino se preliva.

Utrujeno oko barve išče,
da spet poskoči,
napije se ob mavrici.

Čas neskončen, drzno hiti,
človek minljiv
preprosto ne sledi...

Bliža ura mojga se pokola,
a spet ponovno se rodim.
Oblika preteklosti bo izginila,
prej sivo, sedaj mavrica.

Meglica goro objema,
čuje se veselja smeh,
tam v daljavi odmeva na klopeh.....

Za hrbtom čutim tvoj pogled,
željo po poljubu neizprosno,
veter mrši mi lase,
ko roko stegneš, obrnem se...