Bila v objemu je strasti
Ni pomislila na morebitne pasti
Le njemu se je prepustila
In ljubezen mu obljubila

Nihče . . . 
ubij
moje upanje
in smisel
življenja

Pusti naj teče in s sabo odnese
vse moje skrbi in vse, kar me boli,
naj teče in naj se ustavi šele,
ko spere sledi bolečine vse,
naj teče in s sabo odnese trpljenje,
naj teče, dokler ne odteče življenje,
naj teče in naj zaznamuje za vedno
vse njih, ki jih moje življenje ni vredno.

Ne bodi tako hudobna,
resnica goljufiva.
Zakaj toliko kostumov imaš,
zakaj toliko preoblek skrivaš,
zakaj ne končno pogledaš mi v obraz?

Le kam naj skrijem sonce,
ki name sedaj sije,
ki oblake topi in dež suši?

Ne, ne bom plesala pod dežjem,
da ne sperem si kože, las in oči.
Ne bom se nastavljala soncu,
da mi barve na meni ne zbledijo.
Ne, ne mislim se skrivati v senci,
hočem, da plodovi na meni dokončno dozorijo!

Senčna stran sonca,
svetla stran noči.

Topla stran ledu,
hladna stran vročine.

Tako lepo je poleteti drugam,
če to znaš
in veš kam.

Jaz mislim, jaz mislim...
Hm... Kaj že mislim?
Ja, ja, mislim, da... Kaj že?
Ja, mislim, da... Ne vem.
Mislim, da se strinjam
s tistim, kar je prej on povedal.
To mislim. Ja. Važno, da sem.

Žogica se spomočjo energije stopala premakne -
lahko potuje daleč naravnost,
lahko jo ustavi energija drugega stopala,
lahko se odbije ob stene zidov,
lahko gre po stopnicah navzdol,
lahko izgine v nepričakovani luknji,
lahko se ustavi in izgubi v temi.

Tiho tiho vame vrže kamen.
Zadene me in kamen
se zarase z materijo moje biti,
zlije se s krvjo in mesom.
Postane jaz, a jaz ne on.

Še včeraj sva se brez razloga smejala.
Danes pa si kot dva nasprotna pola
brez razloga puščico jeze nemo podajava.
Niti gledava ne kam leti,
kam bo poletela in kaj bo zadela.
Samo nemo mečeva in mečeva,
trenutke dolge na nemilost ubijava.

Okrog mene cvetovi drhtijo,
Zemljo krasijo.
Tisoče drobnih pogledov, želja.
Upanje vsako sekundo nekje vztrepeta.
Kje sem?
Kje sem,
da grem mimo sveta?

Skozi čas, 
pokaže se pravi obraz!
Slej kot prej,
vsaka maska zbledi.

Vzameš knjigo v naročje,
liste počasi obračaš.
Veš da ni tvoje področje,
v tuje misli se vračaš.

Solze tečejo same po obrazu,
same, same, drsijo in polzijo,
neustavljivo vroče drhtijo,
neslišno drsijo po licu, vratu.

Skozi park sprehajam spomladansko sonce.
Tvojo ljubezen sem že davno razdelila.
Dvomim v to, a hkrati se zavedam,
da sem za vedno te izgubila.

Če misliš,da si velik,
Sedi pod steno Triglava,očeta gora
Pa poglej ga,velikega,
Če misliš,da si velik.