Posamezne pesmi
Posamezne pesmi, ki niso uvrščene v eno izmed zbirk poezije. Vsak dan nove, lepše in sveže.
|
Od tomm
|
Zagledal svet sem iz drugega obzorja
ki ni videl morij, gor, neba, poti
le brezkrajna misel in spomini,
ostali so kot sen, ki te zbudi.
A ta resnica je enaka smrti,
še več, v njej ostaneš živ brez vseh skrbi,
le ena misel čustev te preplavlja,
da ločen si od zemeljske polti.
Prehod je miren in brezčuten
ki premnoge trga in boli,
saj so na tej poslednji poti
bili povsem še nepripravljeni.
|
Beri dalje...
|
|
Od Konzervirana Hobotnica
|
Sonce je rumeno,
trava je zelena
in ljudje so dobri.
Imam žensko, oh da.
Blago me tolerira.
Verjetno bova kmalu seksala.
To je pozitivno.
To je ne-negativno.
V hladilniku imam še nekaj fižolove juhe (da, pri štiriindvajsetih živim doma).
|
Beri dalje...
|
|
Od matejkrevs
|
Kot pes na pikniku vegetarjanskem
sem bil - ves tih in mrk, lačen, lačen
ljubezni, vse mi je bilo odveč, razen
tebe, tebe sem si želel kakor kranjsko
klobaso tisti pes, ponavljam: njemu
enak sem bil; srček mi je krulil,
kaj vse bi dal za en ljubezenski ugriz, tulil
sem v samem sebi proti nebu,
na luno in zvezde, na celo vesolje,
ves prazen v sebi nisem prenesel
vse te praznine, ki orje in orje
|
Beri dalje...
|
|
Od tomm
|
Z edine poti se jaz poslavljam
odkar sem bil pahnjen z rojenjem na njo,
ona je lepa s trnjem obdana,
nihče si ne more tlakovati novo.
Kolovratim in hodim po svojem cestišču
povezujem vsako izkušnjo z njo,
opažam, da me čas opozarja,
a mojemu umu ni mar za to.
|
Beri dalje...
|
|
Od Ines
|
Pesem o meni.
Jaz
Jaz sem jaz,
kakorkoli,
jaz sem pač jaz in tega ne smem pozabiti.
Moram se oblačiti po svojem slogu,
peti moram po svojem slogu,
ker sem jaz vedno jaz.
Vem da se ta pesem ne rima,
čeprav ni zima.
|
|
Od LuxAeterna
|
Slišiš ga, še preden se prikaže.
Kolesa ki požirajo kilometrino,
drdraje, da ne slišim svojih misli.
Vibracije se mi sprehajajo po telesu
kot nevidni prsti, ki prebujajo – skozi noge, gor, gor…
In na koncu kot da vozi skozte,
vagon za vagonom.
Težek in hrupen izginja v daljavo.
|
|
Od matejkrevs
|
Onstranske sreče nezrečena idila!
ki te umetnik je naslikal skrbno.
Čemu? Da spodaj črvom bi srce ganila,
ko boš pod zemljo mi trohnela črno?
Mar lepše rajnega bo prah, bolj trdno
v tej vazi spal, če lična slikarija
ga krasi? Saj slej ko prej v prah zatrdno
se povrnemo vsi! - in malarija;
umetnost vsa; kiparstvo, pesmi, glasba, -
tam spodaj nam kaj slaba bo tolažba!
Takrat bo čista vest še najboljša posest;
|
Beri dalje...
|
|
Od tomm
|
Le kaj bi hotel biti človek
s svojo tragiko do Krista,
ki je s ponižnim zgledom
ubil v sebi vso zlo bistva.
Nihče ne bo v telesu večen
nisi tu da vladaš času,
preko vesti se spoznajmo
in prepustimo njenem glasu.
|
Beri dalje...
|
|
Od matejkrevs
|
Sanjalo se mi je, da naš estradnik,
sloviti stand-up komik, Jurij Zrnec,
si dal je (kot kak toplovodni prdec)
skrivaj pobelit svoj kosmati zadnjik,
pobriti noge in oprsje, da bi,
čimbolj podoben ženski, bolj ugajal
ljubimcu Ladotu, ki je od maja
z njim živel v skupnem gospodinjstvu. Slavni
par, junaka vsem priljubljene oddaje,
imela v mojem snu sta vse drugačen šov;
vse šale so bile v stilu Bruna
|
Beri dalje...
|
|
Od emily
|
Vijolična je barva ljubezni-
barva večernega neba poleti,
ko krvavijo zvezde
v nemirne ventrikle mladosti.
Naivni dotiki začinijo vonj,
žile se vežejo s včeraj.
Kodrov več nimam,
dlani so pa polne.
|
Beri dalje...
|
|
Od Samo
|
Drevo v vetru,
drevo, ki si želi potovati,
prikovano v pomladno razbohotenost,
ki kliče po življenju premikanja!
Korenine pa se ne vdajo
in le orkan v svoji neizprosnosti,
bi lahko, z divjanjem v kaosu teme,
odnesel drevo nekam proč in ga raztreščil v smrt,
kakor da bi nekdo sredi najhujše nevihte,
na pomorsko pot z majhno jadrnico,
poslal slepega kapitana in pustil,
da ga rohnenje valov kmalu odnese v brezno morja.
|
Beri dalje...
|
|
Od tomm
|
Odpustil sem čustvo duhovnih strani
ostalo meso je in moje kosti,
naenkrat svoboden kot kamen sam svoj
v svoji trdoti pripravljen na boj,
a kaj bi jaz drugo delal, hotel
enak kot nešteto generacij poprej.
Se spomnim teh časov, živeč brez zasnov
imel sem le nekaj človeških osnov;
Se oblekel vame je homo habilis,
iznesel iz mene živalski zapis.
Sedaj spet postajam v sebi zver
vračam sovražnost v notranjo dver.
|
Beri dalje...
|
|
Od ajda
|
Potuhnil si se v tunelu, kjer sem nekoč praskala
odsev avtomobilskih luči s sten in jih ujčkala v dlaneh kot kresnice, ki sva jih lovila in božala njihova tolsta telesca.
Nisva bila otroka, ki se igrata v peskovniku in zidata gradove,
bila sva meglice, ki so se plazile po ostrini praproti,
ko sva iskala mah, da si posteljeva gnezdo brez
nenasitnih mravelj, neusmiljenih vampirjev,
|
Beri dalje...
|
|
Od ajda
|
Odtisnila si jutro
in zbledela v samoti
ko si plavala v penah
pozabljenega oceana
in s svojega telesa
praskala ostanke
školjk prisesanih na
tvoji razboleli koži
nisi se zbudila ob
dotiku raskavih skal
podrgnila si svoje
dlani na mahovju
in pulila drobce
|
Beri dalje...
|
|
Od matejkrevs
|
Čez tromostovje sem, berač, počasi
capljal k Prešernovemu spomeniku,
kar s čevlja na razgretem mi granitu
naenkrat je podplat odpadel prašni,
da sedel sem na bližnjo klop, saj v takšni
obutvi sem bil res ubog. V zvoniku
poldne je odbilo; sonce v zenitu;
zažeja me, v tej vročini pasji,
|
Beri dalje...
|
|
Od tomm
|
Silovito doživljam svoje trenutke
življenje mi nudi pester program,
ljubezni sledijo strah, razburljivost
sovraštvu in trmi sem najmanj vdan.
Znati zaznati se v svoji zmoti
je želja in misel vseh nas ljudi,
ni vidne pravice v tem sosledju,
zato se trpljenje prav rado zgodi.
|
Beri dalje...
|
|
Od MirnaVolk
|
Jaz sem tam
kjer ti ne moreš biti.
Tavam med nepreglednim
poljem zlatego valovečega klasja,
moje misli se zlivajo z valovanjem
zrelega žita.
Proti tlom in spet nazaj
nad navideznio črto
žitnih glav
jih razigrano premetava
veter.
Čakajo na neizbežno setev,
da se spremenijo
v minlijiv beli prah.
|
Beri dalje...
|
|
Od MirnaVolk
|
Ko se bom vrnila
v moj znani svet
tebe več ne bo,
odšel boš po poti
vseh tistih, ki
korakajo počasi
po svoji cesti vsakdana.
Smejal se boš soncu
in gledal zvezde -
tam nekje,
ne v mojem svetu.
|
Beri dalje...
|
|
Od duovox
|
Glej le naprej,
uživaj življenje,
pozabi skrbi,
minulo trplenje.
Podarjaj veselje,
prijazno besedo,
v čemernih, nestrpnih,
mapravil boš zmedo.
Izval boš nasmeh,
jim odpiral oči,
najslajša ta pot,
vsaj meni se zdi!
|
Beri dalje...
|
|
| << Prva < Prejšnja 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 Naslednja > Zadnja >>
| Rezultat(i) 951 - 969 od 10531 |
|