V sivi svetlobi novega jutra
umira tema med oblaki -
zato se vsak dan ponovno rodiš
in ne moreš umreti,

Dlan mojega življenja
spreminja črte na drugi dlani
in s tem črte postajajo podobne njenim.

Moja ura tiktaka
zdaj hitreje, zdaj počasneje,
tiktaka tako, kot veli ji ura njegova.

Ni naključje,
da sonce dahne vame,
ravno, ko ji oblak grozi z dežjem.

Ni naključje,
da morje teče k meni,
ravno, ko z zahoda pošiljajo vihar.

Čutim razpadajoče delce živosrebrnega vetra... Konice belih igel me prebadajo, medtem, ko iščem tvojo točko v praznini. Pozabila sem preteklost, da bi se prebudila v novo jutro. In zgodilo se je... Vse je tako

Bel list na mojih črnih vejah si. Tvoje misli rišejo preteklost. Del sebe si pustil med stenami njenih ozkih hodnikov. V njej živiš. Sedanjosti si izbrisal stopnice, po katerih bi stopal nebu naproti.

v večernem hladu
odprto oko zre v nebo
išče dišečih metuljev
v bledolični luni
ki seva sanje pojočih ljudi
ovitih v nežno odejo
rožnato tkanih misli

Zaprem oči in se zazrem vase.
Vse kote moje notranjosti
osvetlim s sojem mojih oči.

Toliko smeti!
Toliko nepotrebnih stvari!
Koliko balasta!

Pest trenutkov stiskam.
Da bi preživeli krilati konji.
Pa bodo ostali, če pritiskam
v zaprto jih dlan?
Naj spustim in grem?
V novi dan.

Pada prah tisočink kot v snu,
tako nesramno igrivo,
tako prekleto minljivo
in se zajeda v ta večen Tu.

Pisati s črnim pisalom
na bel papir
je tvegano dejanje.
Vsak lahko razbere napisano.

Ponedeljek.
Kot že tolikokrat...
Razgovor za službo.
Kot že tolikokrat...
Sanje o boljšem jutri.
Kot že tolikokrat...
Vedno znova prebujen

Ko si na tleh,
čisto nizko...

...in še drsiš navzdol...

v smrdeče globine blata

Ti mirno spiš,
a jaz sem nespečna,
ti sanjaš o drugi,
a jaz sem nesrečna…

Si kdaj hodil in
razmišljal in nikakor
razumel?
Si kdaj gledal in
nič videl?
Si kdaj poslušal in
nič slišal?

Če s še eno odkopano luknjo
tik pred tisto,
ki jo hočeš zakopati,
zakoplješ tisto,
ki ti onemogoča prehod,
nisi naredil ničesar.

Ker so samo naslovi še resnični.
Odpadla okna iz zaves.
Dehteči zrak poboža nasmeh na nasmehu(nohte v koži).
Začutim sanje kjer jih ni-
zamolkle stopinje v ledu,
Objokan obraz lune.

verjamem vate ... in upam zame.
Življenje bo svetilka ...
če ne boš ti moj svet.

Solza sreče ...

ali žalost ...

Iskal je mož,iskal in našel,
otroka v sebi, ki je bil ves prašen,
skrival se je v kotu,
z žalostjo v očesu
in bolečino na telesu….

Dragi moji,ali vi sploh veste,
kam vse v dobri veri greste?
Ma ja,v dobri veri smo državo izglasovali,
v dobri veri,da z Balkana bomo se pobrali.