V naših vrtovih
Ni lepih cvetlic
Ne dišečih vonjav
Ne blaženih lic

Tistega sončnega dne v februarju,
ko bil sem sam, zapuščen,
taval sem po mestu tem,
zmeden in osamljen.

Odvrgla sem balast.
Težo preteklosti,
ki mi leteti ni pustila. 
Za trenutek, hipec trenutka 
s tabo poletela.
Te izgubila,
pilot moj dragi.

Beseda sladko izrečena, a ne meni, je bila popotnica do kraja
kjer življenja smisel se izgublja in kjer srce v strahu pregoreva,
kjer na brezciljni poti se še up ustavi in oči ne vidijo več dneva,
kjer solze mi gasijo žejo in črni dan kot nova zarja vzhaja.

Rada bi bila čarobna vila,
tvoje misli brala.
Rada bi bila nevidna sila,
tvojo čutnost predramila.
Rada bila bi misel ,
se z mislimi bi tvojimi prepletla.

Prišla kmalu bo pomlad
vsako leto,jaz jo čakam rad
takrat,ko vse ozeleni,
ko v žive barve vsa narava se spremeni!

Obraz neznanca.
Nekaj zanimivega izraža...
...ta tiha zamišljenost.

Pogled neznanca.
V srce zadane...
...dih zastane.

Bilke trave slišiš rast,
ti nemo ostajaš zadaj.
Večji od tebe je le hrast,
z njim se zdaj ubadaj.

Razpršile so se še zadnje meglice
Jutro odhaja
Sredi ceste stoji prazna glava
Gleda
Maha
Visoko visoko

Samo poslušam ta
božanski spev ptic.
Nikjer jih ne vidim,
samo čutim, samo slišim.

Od poletja prek jeseni,
skozi zimo do pomladi,
imamo se, živimo radi.

V desetih letih je minilo
Natanko sedem sekund,
Če premišljeno zamenjaš
Prostor in na levem bregu črne reke,
V kateri se lesketajo zvezde,
Odvržeš kožo in se potopiš
Preko sebe.

V belih gradovih olike
Si pozabil sneti klobuk
In sezuti sandale.

Nič hudega –

Čar meglenega sija mestne sivine
In tisoč neodprtih pisem...
Nič ni bolj strastnega
Od divjega plesa besed
Pod belimi krošnjami,
Na katerih cveti led.

Za visoke pete sem jih ujela,
Besede, ki so ti spolzele med prsti,
In jih zaprla v srebrno kletko,
Kjer še vedno uveljavljalo

Vedno te lahko povabim zraven,
Da boš nosil tisoč starih kovčkov,
V katerih se skriva le nekaj
Na pol popisanih papirjev

Senca sede
na moja ramena.
Sprosti se, uleže
in na njih zaspi.

zaprla bom okna
priprla naoknice
zagrnila zavese
zastrla pogled

ugasnila hrup
utišala zvok
preslišala tišino
zamašila ušesa

Kam naj grem,
da si osvetlim dušo,
da zabrišem sence na njej,
ki temnijo mi pogled?