Hodil sem čez minska polja
ni prestrašil me prepada rob.
Želel sem le, ne biti snob,
početi to, kar me je želja.

Sredi poljane - bele, snežene,
ponudim ti roko, da prideš do mene.

Tesno me objameš, postane topleje,
in sneg spremeni se v bele odeje.

(20.5.1985-19.7.2004) Tiho kot vrtnica svoj si lep cvet K soncu prelepem prav tiho obrnila Svoje prijatelje in ves svoj svet V sončnem si dnevu ti zapustila Vesela kot veter ki z listi se igra,

Zakaj preveva misel me,
Da v objemu tvojem bi se razcvetela,
Poljube z ustnic tvojih pila,
Dotike tvoje v globinah svojih občutila,
Strast prebujajočo delila bi s teboj.

Poišči sam sebe,
podaj si roko
in se sprehodi po gozdu,
čeprav v njem raste osat.

V srcu ti zavidam tisti dan,
ko v temi, pod zemljo rojen,
si rastel, da prinešen v njen hram
s ponosom rekla bo, da si le njen.

Težki škornji udarjajo takt....
Pesem pušk in mitraljezov z griča se vali na nas,
kot hudournik v dolino.
Na obrazu pot, na bluzi sol, še srce nemirno v okras
in vse se staplja v celino.

Borimo se.

Mladi kuža, kepica ki diha,
član družine, če ljubezen vrača,
otrokom ljubka, živa je igrača,
čuvaj neumorni in ponos lastnika.

V Tvojih prsih je usahnila pomlad
kar up je izginil-
kot bi cvetje potrgal z veje jablane
in Tvoja zavest -
kot regrad, ki v cvetju postane grenak,
greni Ti telo v lastni samoti,
saj vedno le misel beži Ti čez polja

Moja neizpeta pesem
je kot kapnik,
ki raste v temi,
ob neštetih udarcih
kapljic vode,
ki ga grade
in topijo hkrati.

Zjutraj,
kot vedno,
brez pričakovanja,
sem srečal
psa,
stoječega ob vogalu
hiše,

Najprej se rahlo razprejo, nato se zožijo v šobico,
se zaprejo, čisto na kratko odprejo in stisnejo.
Tudi če ne slišim vem, oblikovale so besedo LJUBIM.

Le kam tako drvi, drvi ta vlak življenja,
le kam se mu mudi saj poln je trpljenja,
trpljenja nedolžnih ljudi – zakaj tako hiti?
Kaj pa jaz in ti ?
Stojiva na postaji – jaz tu, ti tam….
Čakava, da se ustavi,
da postaneva del te karavane…

Težka sila,
teža spomina,
gravitacija se v fiziki imenuje,
me vleče nazaj v orbito staro.

Vse je odvisno od kod gledaš na stvar.
Ne podleži misli povsod razvpiti,
naj tebe ne zmedejo drugih kriki,
sam sebi vedno bodi svoboden car.

Kako se sama vidim, povedati
ne znam? Pogled? Drugačen je odsev,
od znotraj viden. Vam prazen je odmev?
Ne da se brati? - Utopija je podati

Živi le ta, ki vse spoštuje,
čeprav mu je povsemu tuje,
a mrtev ta je, ki vse da,
na to, kar misli, da pozna.

Oj blesk, ki presvetli nebo, gromovi bičajo vesolja,
žvenket orožja razglasi, da vojska zla udre čez polja.

Vetrovi zavrtijo prah in v stebre dvignejo temine,
ko vzpne se kvišku črni vran, na njem leti vladar globine.