Bog živi ves slovenski svet! ( F. Prešeren; Zdravljica )
Od nekdaj Slovenci ponosno stojimo,
za narod se naš krvavo borimo,
v naših srcih vneto gorimo,
da še leta v alpskem raju preživimo.
Tako si bratje naši želijo,
a počasi – še bo čas za ironijo.

Mraz je. Ledeno mraz.
Osemintrideset stopinj.
Vse naokoli zmrzuje.
Pločniki so ledeni,
da pešci ne morejo hoditi
brez padca in poškodb.

Ko čas se ustavi in ne teče več kri,
ko tema ubije še zadnje luči,
ko krik se za vedno v tišini izgubi,
stojiva edino še jaz in ti,
v svetu brez solz in brez ljudi,
brez krivde, oprani vseh bolečin.

Moj zvesti spremljevalec,
najbolj predani oboževalec,
moj malik, moje božanstvo,
moj namen, moje poslanstvo,
moja moč, moja pravica,
svoboda in resnica;

Počasi, a vztrajno mi lomiš telo,
a duha mi upornega zlomil ne bo
nihče, saj nihče ni vreden tegá,
da človek pod ceno ponos svoj proda.

Si predstavljaš,
da bi poletel v višave
razbremenjen vsega,
osvobojen uteži,
ki ti kot dvotonska masa
na duši leži?

Že dolgo gledam v zvezde in se sprašujem.
Nestrpno z ene noge na drugo stopam,
Kot neutrudljivi pes za repom v krogu vrtim se,
Z lastnih verig, ki tiščijo me, ne spustim se.

Včasih nima nobenega smisla več.
Samo še slepo gledam in lebdim
v neki tuji odsotnosti.
Kot, da nisem več tu.
Kot, da ni mi mar za čas,
ki tako zvesto riše čez moj obraz. 

Poglej se že enkrat v oči!
A ne vidiš, da mižiš?
Zbudi se za tvojo voljo!
Ne več spati,
saj je že davno konec zime.

Letela sem na krilih sanj,
a nisem živela.
Sedaj živim
pa si sanjati želim.
A kot ranjena krila,
ptice ne dvignejo v nebo,
tako tudi meni ni dano živeti in leteti.

Droben,
premražen,
lačen,
sredi zime,
v noči.
Hladna, temna je ta noč!
Zlomljena so krila njegova.

Rjavo perje,
pod njim belo poganja.
Preobrazba grdega račka,
v belega, ponosnega laboda.
Preobrazba otroka,
odrasel postaja...
Preobrazba iz grdega

Upanje je vse,
vse kar ostalo mi je.
Upanje, da na krilih ljubezni poletim,
da hrepenenje kmalu potešim.
Upanje, da napišem sončno pesem,
na novo jutro, vzhajajoče sonce...
Upanje, da mi ne zmanjka vžigalic,

Rada bi pesem napisala...
Tako sončno pesem,
ki bi poleta nama dala,
upanje prižgala
in ogrela moje, tvoje srce.
Pa ne gre in ne gre.

Oblaki jokajo
Težko sive so kaplje
Oblaki jokajo
Z obrazom obrnjenim na Zemljo
Ne v vesolje
Oblaki jokajo

Kaj zato, nisem enaka,
še manj si tega res želim,
ne misli, da sem, ker sem taka,
ti manjvredna, manj kot ti.

Narava bi se nam rada smejala,
a kaj, ko na sebi trpi to duhovitost.
Naša nova sovražnica!
In mi se delamo, kot da je ne potrebujemo.
Aja, saj res: IMAMO TEHNIKO!
Le kaj nam bo Narava.

ODITI DRUGAM
ZAPUSTITI TA SVET
SE SPOPRIJATELJITI Z VESOLJEM