Zamenjam kožo
Pa ne opazi sijaja
Odprem oči
Pa ne vidi dna

Najbolj elegantna stvar po tem ko sem se naucil hoditi,
je bila ta da sem se zaljubil.

Zašepetaš mi:
Rad dotaknil bi se kože tvoje
Vonjal jo in ljubkoval
Drsel z blazinicami prstov bi po njej
S poljubom njeno voljnost bi občutil

Vselil se je v milijonsko mesto.
V Nebotičnik, da bi se lahko dotaknil neba.
A bila je zabloda ta.
Ni se dotikal neba, le skozi steklene stene
je gledal luči v mestu.
Utripajoče, neonske luči.

Ležim in zrem v strop.
To je zor v belino,
ki ni bela.

Samo ozrem se
in utrne se mi toliko vprašanj.
Odgovori mi sprožijo slabost.
Se sploh splača bruhati?
Je boljše izbljuvek požreti?

Pesem ki sem se jo spolnil med solo.

Boli
Drhteče boli
Objemam ti telo
Deklica iz porcelana
Trem te, hočem čez lupino
In ti jočeš svojo kri sreče name

Up v meni ne živi.
Ni več smrt, kar me plaši.
Mladostno & prevzetno govorjenje.
In kaj potem je prebujenje?
Zmeda.
Groza.
Bolečina.

Kaplje padajo na tla
in se ob dotiku
zlijejo v eno.

ko se zgodi.
da te za trenutek ni.
ko življenje zbledi.
skozi špranje zdrsi.
ga ni.
samo ti in ti.

Postati mrlič poln življenja.
Se spraševati in
odgovore prebrati.
Hoditi in
križišča drugim prepustiti.
Si želeti in
vse želje zatreti.

Nališpanim snežinkam se mudi
Sprejele povabilo so na ples
Poplesavajo v zraku s krilci krhkimi
Vsaka se želi pokazati  v lepoti svoji.

Jadro pluje mi samotno,
išče pot si v daljne kraje,
da zgrešilo bi, sramotno,
ne preneslo bi izdaje.

Jadro pluje mi samotno,
ljubi razbesnjeni ocean,

Jeza in beda.
In nič spoštovanja.
Le kdo sploh še gleda
in kdo le še sanja?

Obup in nemoč.
In nič spoštovanja.

Gledam te, nemočen si,
ne veš kaj bi, le v žepu stiskaš pesti,
nemočno zreš,brskaš po znanju,
pa ne uspeš. Ne najdeš besede,
kretnje,samo neme poglede,
ki povedo več, kot tisoč besed izrečenih,

Hlad, mraz,tema, samota…
Senca se plazi tja do razpotja….
Noč, nemir,strah,prezir….
Le kaj hoče ta črni skovir?

V mrežo sanj razpetih
vpletam krila
rož dišečih
mozaik
se pisano razvija

Čakam jaz, čaka ona.
Opazujem jo.
Pred mano je in mirno čaka.
S svojimi rokami, prsti,
sem jo pripravil do tega,
da je takšna kot je zdaj.