se ena mrzla noč vedela sem da odšel bo proc nism si hotela priznati nism hotela odgovorov iskati le solze so lile oko so mi zameglile

V ulici temačni, v Pragi
psi so lajali v noč.
Brezdomec kliče na pomoč
v urinu tam leži in vlagi.

Med mano in tabo ničesar več ni,
ni žara ljubezni, nobene strasti;
odleteli metulji, ki pravili so,
da najino zvezo bodo ponesli v nebo.

Oko zazrto je v nebo se čudi, odkriva misli na ptico, a jo prezira Oko ji sledi kako pada globina temna zadnja jo vidi Ptica spusti krik, zaboli! Oko zazrto je v modrino zakaj le v njo edino? še vedno jo odkriva Tih je ---- veter zapihljal Znašlo se je --- skoraj samo Videt več --- ničesar ni znalo En korak, en dih, en dotik Spremebo se je čakajoč ptico spet si je naredilo noče da bi se vse v temi izgubilo

V Hiši ljubezni je mnogo prostora,
je prostor za tebe, za njega in njo,
za tistega  s črno in belo poltjo,
za iskajoče pravičnosti zbora...

Smej se ker sije sonce led
Elipse spet krožijo v pravo smer
Jaz pa še kar čakam, vedno čakam,
da me bo nekdo pobral in preoblikoval
mi narisal robove, ustvaril telo, pregnetil dušo

Hlad in nemir, čutiš ga, iščeš njegov izvir,
veje, mrazi te, treseš se, žal ti je,
le kaj je bilo, kako je mogoče, da zgodilo se je to…
Želiš si miru, objema ljubezni,
a vrača se ti samo strah brezmejni…

trda, dišeča, nadvse je kričeča v temo zakrita, totalno odbita Grize jo! Bitko začela, molče je sedela Zanjo je tiha, glej! komaj diha Muči jo! Vnel! vse je vzel tišina bučno razbita Ljubi jo!

Včeraj sem sanjal, da po nebu letim,
sanjal sem da 'mam angelska krila.
Včasih v snovih na oblakih lebdim,
včasih kot strele sem sila.

dvoje možgan si puščam rasti, da bi razumel svojih senc govorico
dva dni in sedem sonc brezdelja sem pomočen v kri
nemalo me moti to sedenje v prvi vrsti življenja
ker sem z nogo že nekaj časa priraščen na,
čemur pravijo zaslepljena oranžna bradavica

Ti, ki lepa si kot jutranje zarje žar,
te sanjam v objemu dišeče postelje,
kjer telesa bi se nama ljubila drgetaje;
če bi le kdaj smel uzreti tvoj čar.

Odmevi pogledov in v njih bolečina,
na dlani odsev vsega kar umira
v tej zlomljeni duši, ki v senci luči
joče brez solz in neslišno kriči;
moja usoda je moja samó
in le moja bo smrt, ko ugasne telo!

Zen zen
Zenica
Žanje pšenico ženica

Peš in veselega srca koračim po domovinski cesti,
zdrav, svoboden, s svetom pred sabo,
dolga peščena pot me vodi, kamor le hočem.

Skribent, pesnikun in rimar
se zbrali so v hiši poezije.
Si vsi želeč le skupne kohezije;
zapoje najprej vsem pesmar.

Gladko lok ti teče, zaprte imaš oči.
Zliješ se z violino, z glasbo si eno.
Zvok iz glasbila valovi
Moje srce se prebudi.
Ustaviš se, odpreš oči, glasba še v zraku brhti.

Ura tiktaka, srce hrepeni
Mojega prijatelja od nikoder ni.
Pogrešam tebe in tvojo bližino
Čeprav virtualna, mi daje toplino.

Filaš me z lažmi.
In ti celo veš, kako zapeče. Vsakič.
Morda prav zato.

Noge mi lezejo v smer,
pa se poženem, še preden bi obstal.
Nagnem se nad tok multiproduktivnih misli
in zletim.
Nekje najdem sebe, ni bilo lepo.
Zdaj vem.