Izoliram te z objemom
Kako lepo te je trgati
s pogledom in besedami
Te gledati ko ti rastejo krila
Poslušati tvoj besedni jok

Topla si ko me poljubiš

Luna na nebu sije,
senca se za drevo skrije,
strah zemljo prekrije,
ko v senci zlo se razlije.

Kako srečam te čudo prelestno, ne vem;
le ogled obrvi obudi mi zaspano srce, potem
vsa zaslepljajoča lepota obseda mi skrivnosti pogled.
- mogoče znorel sem, mogoče samo preklet.

iz leninove slike posrebani najbolj rdeči detajli
prežvečeni in na krtini postavljena zaseda
pride, sede in sikne:

kača obljube se mi je zvila okrog prsta
pa je ne brišem
hranim jo
v malem morju moralnosti

Razmišljam o maminem poljubu,
rahlem, nežnem na lica.
Razmišljam o poljubu prijatelja,
toplem, iskrenem.
Razmišljam o poljubu tvojem,
strastnem, vročem.

Šelestenje listja, rahel vetrič, ki maje vrhove dreves.
Spokoj, tišina ,tu in tam le nežen ptičji spev.
Občutiš ljubezen in šepet dveh zaljubljenih teles.
Bitje srca, spokojnost, mir, zaljubljen odmev.

Me ni
Ko si, me ni
Ker te videti nočem
Me ni
Tudi ko si
Raje odidem tja
Kjer te ni

Mi smo.
Mi smo gobavci posledice,
ker se rogamo kavzalnosti.
Mi smo regratova lučka na poljani,
ki jo pastir vtakne dekletu v usta
in se smeji. In zvezda pade.
Mi smo zvezde. Tiste, ki padejo.

Jo lahko igraš in
jo lahko sanjaš
ljubezen,
ki v megli
in neresničnem svetu živi,
proti njej steguješ roke
a je ne čutiš in nikjer je ni,
ker le v tvoji domišljiji živi….

Drhtim od zbadanja in bolečine,
zakaj mi to ne mine,
le ta sivina, brezbarvna in motna
se kaže mi iz daljine….
Naj trpim in ji pustim,
da svoje ostro rezilo
zareže v to moje mrtvilo….

Sedela je in zrla predse
Znova je ljubila
Ni vedela
Koga kako ne zakaj
Vedela je le
Da ljubi zdaj

Spočetje
Udarec strele

Rojstvo
Odpiranje cvetov

Otroštvo
Nepopisan list

Srebrnkasto lebdijo v tankih plasteh,
nasmejano beli jadrajo obdani z zlatim robom,
počivajoč se ustavljajo v rumenih, rdečih in modrikastih barvah.

Le kako naj spim, bisernica,
ko presvetla zvezda sije utripajoče
nad moje od boli krvaveče srce,
omejuje um in up naju oba?

Objeta naslonjena na ograjo
sva si šepetala besede ljubezni.
Kot da sva vedela kaj ljubezen sploh je?
Kot da bila je ljubezen …

Prvi poljub je zgradil svetove med nama
in jih spet porušil.

Ni besed za lepe sanje
Ni nemirnih misli
Sanje najine bledijo
Bodo zbledele?

Moje življenje je skoraj idealno:
veste, moj mož je demon,
res, pravi hudobec je on;
in z njim sem se poročila srečno.

14 januar 05 - 17h56

Rekla sva
Da
Rekla sva
Da
Rekla sva
Rada te imam
Ja, rada te imam