Vidim jo, razpoko v temni kleti,
iz katere nevidna zavesa sveti, 
ki pomeni bitju čisti rob,
in konča princip se zob za zob.

ližem in sesam nekaj novega
kar sem odkril v včerajšnjih sanjah
z unikatom mejne misli
se ujamem v nerešljivo rdeče
možganov - parazita telesa
slutim - fetiš - skrito za zaveso
srkam črno luknjo - bruham edinost
in se zaletim v lastno hojo po robu
obstanem hrom v mlaki - spet
dopolnjujem gnoj sveta

Stopam okrog
in iščem, v soju bleščic
barvnih luči,
veselih ljudi…..

Zbudila sem se v jutro,
polno veselih in nasmejanih ljudi,
čakala na čudež,
ki naj se to jutro zgodi…..

Šarmanten je in zapeljiv,
malce domišljav,
a vendar, ne zamerljiv..
Postaven,lepo urejen,
z obvezno zlato verižico,
ki se mu na soncu zablešči,

vtaknil te bom v okvir in spodaj podstavil sito
izpulil ti bom oči iz ogledala
razcepil ti bom prste in te položil na rdečo preprogo
ob pisku srne na vratih bom ošinil tvojo osuplost
kanček mizerije bom pokapljal po planu B
tako, nikoli ne boš vedela..sem ali nisem moški tvojih sanj

Grožnja smrti vrti moj mali svet,
v temo odet, od mesenih pasti zadet...
Čemu ves ta med z vsemi kranceljni vred?

Bolana postajam
Od maščobe ki se izliva
Iz sonc v tvojem mrtvem srcu

Se je lepo obdobje zame končalo
na račun vojske se je še veliko praznovalo
že ko sem iz vojske domov prišel,imeli smo veselico
zaklali so zame čist mlado telico!

Zastor je padel,
predstave več ni,
luči so pogasnile,
dvorana se temni….

V rokah svilena fotografija -
na njej obraz njegov meglica sanj prikriva.
Soj angela - ki hotel bi postati-
bežeča zdi se mi perut v modrici zlati.

vedno ista poza najine ljubezni
ves ta že neštetokrat podihan zrak
narisan smeh in hlad pogleda

To igra je za dva
v njej sva sama, tako osamljena,
spet iščeva trenutke, ki so za naju že odšli...
In z jutrom se zavem,da časa več za naju ni

Škrlatnost opojnost nemirne noči,
le kaj se lahko še zgodi,
tako lepo prijetno mi je,
polna sta duša in srce…
živim kot se mi zdi,
ne oziram se k tebi, pa vem da si.

Sama, čisto sama sem
Sama kot ptica na veji
Sama kot zvezda severnica
Sama kot majhen otoček v oceanu
Sama kot osamljeni vršac.

So trenutki,
ko ostajaš sam,
sredi množice ljudi,
krog tebe rakete petarde,
a v tebi svetlika tema,

Ne vem, kaj v meni je,
da vselej prizadenem te.
Karkoli naredim,
narobe je.

Kaj dogaja se z menoj,
nihče ne ve, nihče ne zna.

Všeč so mi vsakdanje reči,
kot je  počasen korak, ko se jutro zbudi,
kot so ljudje, ki jih srečam ob poti,
kot tisti skuštran kuža, ki priteče nasproti.