Gledam te, sama ne veš, kaj ti je,
Kam naj usmeriš svoje srce,
Praviš, lepo je,vse je kot mora biti,
Srečna sem, nimam si kaj drugo želeti….
Vendar tvoje oči nič se ne blešče,
tvoj nasmeh otožen je.

Nisem dovolj močna,
še vedno lebdim,
nimam miru,
sama ne vem za čim
to tako hlepim….

Si ljubil kdaj tako,
kot bi božal temo,
se dotikal njene miline
in omamljal od njene tišine….

Kdo sem jaz,
da brez duše živim,
po njej hrepenim
in zato trpim….

Bil sem
skalnata
gmota
ostrih robov.
Ne brusi osti mi, življenje!
V premico
začrtana

Kod da bi mu bila vse,
tako jo je gledal
in kot edino jo je gledal.
In jaz sem ju gledala,
skozi belo šipo obupa.
Ker bi lahko bila na njenem mestu.
Lahko.

Usoden padec,
krik se sliši,
ko dvigne se bokal
in smeh in vrisk
njegov mladosti
je smrti v pozdrav.
Je padel njim podložnik težki,

Danes je dan,
ki čakal sem ga.
Danes je tisto,
kar čaka se leta,
zaradi katerega se ponoči ne spi,
in misli na koncu bojazni,
kažejo nevarne poti.

Prvikrat je bela zima
prazno hišo zasnežila.
Prvikrat ni mar nikomur,
kaj bo letos z njo storila.

Asociativni tok včerajšnjih misli
Me je z gotovostjo tistih ki vejo
Pripeljal do konca
Da sem se slekla pred sabo
In končno pogledala svoje meso
Tako kot je

Vlak pa vozil je v daljave,
čez bregove in poljane
v  Srbiji jaz vojsko sem služil,
da domovini sem se oddolžil.

Se valjam po mračnih stenicah,
po levih in desnih vseh policah,
še delček pogumnih vojaških obrazov,
črni je biser na desnicah porazov.

So trenutki,
ko ostajaš sam,
sredi množice ljudi,
krog tebe rakete petarde,
a v tebi svetlika tema,
ker ob tebi ni ljudi,
ki so ti blizu,

Nocoj
so tvoje oči porumenele
so se iskrile
pa ne od bolezni
marveč od bolečin,
ki v trpljenje
so se pogreznile.

Nisi hotela,
ljubezni mojega srca
nisi hotela,
kar je hotel Bog
in ubila si enega angela,
ko si najino ljubezen izdala.

Metulj mojih sanj leti.
Gledam ga kako se v soncu blešči.
Prepoznam ga z zaprtimi očmi,
ko ljubezen njegovega pogleda me oslepi.

Oblačiš se v 1000 barv,
a veš samo o eni
in kako nevem ti to uspe
da njo ti vidiš v meni.
Ker meni ti si črna, veš,
z le duhom po rjavi,
morda nekoč a vedi zdaj

Midva si nisva rože pripela,
po riževih poljih hodila.
Midva sva nežno lepo se objela,
radost sva osvobodila.

Sredi morja
Je bila majhna hišica
V kateri je živela miš.
Miš.
Nepovezana s svojim telesom
Ločena od svoje duše
Sama