Sesul se je oblak.
Njegove solze so lile in lile.
Zastal je njegov korak.
Temne misli so ves svet prekrile.
Preklinjal je, oblak, nebo!
Zakaj sploh kdo prijateljstvo je hlinil?

Prevrnjen stol…v čisto goli sobi.
Razgaljen v sivini lunine noči.
Hreščav smeh, ki se odbija od sten
in slane kapljice, ki zvonko udarjajo ob mokra tla,
raztapljajo pepel.
Razkrajajo cigaretne ogorke.
Spirajo čudno lepljivo rdečo packo na tleh...

Čutim ga in vidim,
ta odsev sonca,
ki me boža in greje,
ki od daleč,
nekje od Atlantika priveje

Nemirno in brezbrižno hodim počasi,
kot da ne želim več stopiti proti jasi,
temveč ostati tu v tem temnem tunelu,
in čakati, da se ta megla razkadi
in da to brezno znova oživi…….

Vrabec v moji dlani sedi,
me milo gleda
in zasanjano ždi,
a goloba postavnega
glej, tam na drevesu,
me zviška opazuje,
kot da sem na plesu….

Šepet valov, šumenje vetra,ječanje morskih tokov,
nemo sedim ob obali in gledam to veličino,
morje,prelepo, mogočno,poskočno ,šumeče,
odsev življenja,ljubezni,trpljenja…
lesket tisočerih bleščic,tako nežno,
pa vendar strahotno.

Ležim na tleh.
Z rokami zamešam med oblake.
Trgam kose modrine z neba.
Tečem prek mehkih trav.
Vzletim do zvezd.
Lepim oči na prazne obraze.
Sledim svetlobi zarje.

Rodila se je bogatašem
in zmeraj v središču pozornosti je bila.
Bila je večno v ponos svojim staršem
in ni poznala niti ene bridkosti resničnega sveta.
V šoli bila je vedno naj naj
in radi imeli so jo vsi.
Ta njen svet bil je res raj,

Vera, upanje, ljubezen
Srce
Razum
Mrtva čustva
Kaznovana
Pozabi
Včasih so sanje premalo

Kako mi je težko,
ko slišim in vidim,
kakšni so ljudje,
zakrinkani in skrivnostni,
boječi ali mogoče preponosni,
da ti pokažejo obraz
in ti povedo naglas,

Obup in groza. 
Vlaga. Črnina.
Valovi ubijalskega morja.
Nepredvidljivega žrela sila. 
Osupli pogled - odprtih ust 
nemo kriči. 
Zemlja požira. 

Ne spomnem se kdaj sem se rodil
in kdaj sem prvi zob dobil
že dolgo je od takrat,
ko jedel sem prvikrat,
ko bil sem mali,kot gozdni škrat!

svet se ne bo sklonil k tebi
in te poljubil
to
je tvoja naloga
smrt te ne bo sprejela v objem

Naj vstopim vanj,
še enkrat in še neštetokrat,
v to ogledalo sanj….
Gledam in se čudim,
saj tukaj sem že bila,
to kar zopet vidim,
to sem že doživljala….

Sladka strast sesa sredico sanj s svojimi sonci.
Kričanje. Ples krikov v moji glavi.
Vse je izgubilo pomen.
Mazohizem potrjen.
Zapečaten z dokazi.
Porezat se grem od navala praznine,
ker sem premgala strah.

Rad te imam ob jutrih
Topla si
Gladka, mehka ,tvoja koža je na moj dotik
Še zaspana si
Predeš kakor mačka ob kaminu
Nežno preteguješ se
Oči še ne odpreš.

Pozabi na dneve,
pozabi na to noč,
ko je najina strast imela
nad nama svojo moč.
Na vse tiste poljube,
na vso ljubezen in
nežnosti, ki sem ti jih

Drobceni korakci topotajo,
zlato rumeni laski plapolajo. 
V siju žametne pomladi,
otroci na polju se igrajo.