Prišli so dnevi,
ki sem jih čakala,
ko sem mislila in si želela,
da te bom kak dan imela…

Želim vam sreče - vsem ljudem.
Ne moje- take, ki jo zase vem.
Ne. Želim vam, da bili bi vsi,
kar prosto v srcu vašem tli.

Zakaj sem le sanjala
in naglas kričala,te prosila,
da bi te lahko čisto malo ljubila….
Ti pa si igral se z mojim srcem,
s to ljubeznijo, ki sem ti jo na rokah nosila,
le kaj sem s tem tvojim molkom
zdaj pridobila…..

Tam na drugem bregu leži,
na čisto drugi strani tiči,
ta zdrava pamet, ta razum,
ki včasih bila je moj um,
a zdaj zapustila me je….

Ob vogalu ulice jo vidim,
vleče se kot megla,
počasi, zatemnjena
in zopet vsa zamorjena,
senca nekoga,
ki se skriva v plašč….

Iztrgala sem si srce,
na krožnik dala ga za te,
in zraven še dušo in svoje želje.
A ti si se mi smejal in mi dejal:
Daj mala pusti me že!
In zdaj tavam in iščem,
to svoje srce….

Zadržim korak in obstanem,
kaj me zopet vleče v neke globine,
kje so tiste moje lepe zelene doline…
Le kam me vodi ta pot življenja,
ta pot nenehnega hrepenenja….
Saj nikakor ne smem si tebe želeti,
ni mi dovoljeno po tebi hrepeneti,

Daleč moja je ljubezen,
vendar popolnoma blizu.
Premajhen sem da,
bi jo imel.
Nič ne upam,
ne vem česa me je strah.
Zakaj zmaga nedosegljiva si mi ti,

Ko pogledam v gozd se vidim,
v ogledalu me ni.
Najraje bi odšel,
ker ne smem.
Odšel daleč bi na vzhod,
občutil sonce,
luno zagledal,

Zavezan sem tišini, ki mi
jo je usojeno poslušati.

Prihajam s šumom dreves:
sence se razpolovijo v sonci.

Vedno, ko odpojem besedo
zaslišim spremljavo odmevov.

O, odmevi, vi natepovalci od zadaj!
Ooooodmevi! Ooo dnevi! Vi!
Noč, ki dnevu prst moli.
Dne, ko boste vi nikogaršnji.

Sonce zahaja, z zlom se oplaja, zahod v krivice morja, zavitost v oblogo gorja... Zakaj? Ker je resnica je laž in laž je zares, je slika, njen okvir je iluzija, zlati

Dotik,
roka ob roki,
na roki,
z roko,
v roki...
Smehljaj
in vzdih

Današnji dan si bom zapomnil.
Zapomnil si ga bom po tem,
da sem ga preživel brez tebe.
Brez tebe, tvojega glasu in pogleda,
ki dajeta mi moč in energijo,
da prebijem se skozi dan.

V oštariji pri Tinki za mizo sem sedel
pa hladen pir sem v rokah grel,
pa Playboja sem zraven bral,
pa za babami oprezoval,
katero bi za tist večer izbral!

Na mostu stojim ,
in jo opazujem,
to reko, široko,
ponekod globoko,
kako vijuga in dere
in vse bregove opere…
Naj zaplavam v njene tokove,

Slišiš nežen ples snežink
V tvoji dlani
In ni je stvari
Ki bi si jo še želel
Tisoč sonc
Se ti topi na jeziku

Nekoč bom morala te zapustiti,
morala bom od tebe oditi,mali moj
in oba iz teh sanj prebuditi ,
se iz otoka izseliti
in v realen svet stopiti….
Čeprav bi rada večno tukaj ostala,
živela in s teboj v sanjah lebdela…..

Sedaj, ko pogledam te prazne sobe,
vidim samo jezne slike,
obraze ponižane.

Nikogar ni, ki bi kaj rekel,
nikogar ni, ki bi zadihal,
saj ga ni.