Pod mojimi prsti ta pesem nastaja,
Nad mano se hladno nebo ohlaja.
Vonj po snegu mi veter prinese,
Spomine na poletje mi val odnese.
Pogled v jasno nebo mi srečo pripelje,
Solza sreče mi po licu steče.
Nikoli ne grem več od tu,

Ali cvet nevednosti iz nič požene?
Ni li spoznanje tista čudna zveza,
da iz ust izgine zadnja še pretveza,
ki žalost mi in upanje prežene.
Ah, življenje – ti si antiteza!

Klopco pod drevjem tam videl sem stati,
ptičke v ljubezni na njej frfotati.
"Darling" sem svojo na klopco povabil,
poljubček sem z ustnic njenih izvabil.

Zasanjan in pijan,
se sprehajam
tja v en dan.

Maček sem Muri
A to veš le ti
Če me kdaj odkriješ
En sam dih izpustim
Ko rožico mi v srce položiš.

tam nekje ,je nekdo,
ki ljubi me močno,
ki sanja me, ki čuti me,
ki dal mi je srce.
želi si me, kot njega jaz,
a skriva svoj obraz,

ljubiti……
a ne oditi,
bati,
cveteti,
čutiti,
dajati,

Komentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev)Ko dežne kapljice igrajo svojo glasbo
V mislih meni znana melodija
Ne preneha mi odzvanjati v glavi.

Nežno mi zveni v ušesu
Se dotakne duše moje
Se razpreda po telesu
Mudi se ji, omamlja me.

Prijatelji mi pravijo,
da nisi srečna,
pravijo mi,
da se ti oči
ne svetijo več,
pravijo mi,
da izginil je tvoj nasmeh,

Negovala je lističe uvele vrtnice
In upala, da ponovno zacveti,
Ko prišel bo čas

V dlaneh pa ni začutila drugega,
Kot bodičasto skominjanje
In praznost trupla

Ovita v temo zrem predse
in z mislimi kakšen je,
ga čakam ,
da pride od tam,
da me poišče
in da ne bo kot jaz več sam….

Ob vogalu ulice jo vidim,
vleče se kot megla,
počasi, zatemnjena
in zopet vsa zamorjena,
senca nekoga,
ki se skriva v plašč….
Ne pokaže obraza ,

Tvoje besede bičajo me
Duša polna je brazgotin
Blodim skozi vse te stavke
In iščem opravičilo za rane.
Vem nosiš ga ti
Daj izpljuni ga
Da razgaljeno obleži pred menoj.
Morda to ne bo rešitev
Bo pa končno spoznanje resnice,
Ki že dolgo visi nad nama
A nikoli ne pogledava kvišku.

Tik nad tlemi: trdimi in pekočimi,
je drsela nežna lahkotna kepa vate.
Zatikala se je v iz tal sikajoče bodice.
Puščala vlakno tu, vlakno tam
in počasi postajala vedno manjša in manjša.

zgradila bom most,
most po katerem bom prišla tja,
kjer je ljubezen doma,
most, ki mi bo dal vse,
kar je včasih bilo del tebe..

spokojnost noči,
v miru tišine le veter šumi,
pogled skozi okno,
v črno temo,
misli so temne, kot temna je noč,
žalost,samota,tesnoba,strah ?

umila je obraz v čisto zasanjani vodi
nežnega studenca prijetnosti
v tiho skrivnostnem gozdu
rojevajočih se misli