Stopaš v prepad,
misleč, da si na pravi poti.
Kaj naj storim?

Segaš v zanko,
misleč, da je rešitev.
Kaj naj storim?

Ta strast,ki v meni se kopiči,
želja za tem ognjem
in temi zublji,
žgočimi in požrešnimi,
postaja vedno bolj pekoča,
uničuje mojo dušo......
Saj vem,da smela ne bi,

Objemal si me kot olupek čebulo
Takoj ko si jo oluščil sem se zjokala
Ti pa si nosil kontaktne leče
In nisi ničesar opazil
Le na drobno si me sesekljal
In spražil na vročem olju
Da je po celem mestu lepo zadišalo.

Z zvezdami bi te pokril o draga
in s šopkom rož bi ti podaril sonce.
Z neba bi ukradel biserne ti zvonce,
te kot soprogo nesel preko praga.

v cvetočih vrtovih domišljije
izven telesnega čutenja
notranjosti vrenja
prevzeta čudesnih planjav
predaja se šumenju veselja
pomladno odkritih dobrav

Zopet je ena takšna čudna noč,
ko mi ne pusti spati
in mi ne pusti se z lepimi sanjami igrati!
Duši me ,stiska in me boli,
nikakor me iz svojih blodenj ne izpusti…..
Ta poželjiva ,nepotešena strast,
v meni se kopiči

Bliža se Novo leto-svet pleše in se radosti
človek človeku sreče in zdravja želi
pokajo petarde,lajajo psi
vsak zdrav se Novega leta veseli!

Ne grem se več tega slepila,
saj ta stvar me bo še ubila!
Me zgrabila je v svoje pasti,
zdaj pa mi dihati ne dovoli….
Le kaj sem ji storila,
da iz mene je izgubljenko naredila…
Ah, sama sem kriva,

Počasi, nežno,
se igrava greh.
Kot mrzel dež si mi,
na neznanih poteh.
Ne vem če je lepo,
morda …
Nekoč.

Ranjena ptica sem
Tvoj molk polomil mi je krila
Sem nemočna bilka
Burji ne kljubujem.

Poskušam,
da me v srcu ne bi bolelo,
poskušam,
da me ne bi v duši skelelo,
pa ne gre!
Vse bolj padam v brezno brezupa,
ki ti daje same obljube…

Gledam ga starčka,
nebogljenega in samega,
kako prazno zre preds
in z mislimi kaj vem kje….
Ali res mora biti tako,
da v življenju ti je usojeno to,
da končaš izgubljen in

Daj stopi z menoj
tja kjer je sonce doma,
kjer je mavrica pisana….
Jokaš?
Vidim ,da ti solza polzi po obrazu
in pogled tvoj izgubljen
kot od bilke na mrazu…..

Pretehtaj človek, količnike neznank in se prebudi,
ne živi več v sanjah zlagani tuji ti obljubi,
potenciran znoj globokih čustev
ne reši te darov potrebnih žrtev.
V mraku se rodiš, živiš in v mraku boš umrl!

Tri lepe so deklice gostile,
k sebi so izvoljence vabile.
Vsaka je hotela jih imeti,
več kot druga, zal'ga, lepš'ga,
ena pač svetlejš'ga, druga spet bi najtemnejš'ga,
tretja pa bi prvim dvema, to ljubezen htela streti.

Sedim pod njo.
Utrgati jabolko?
Uživati?
Daaaa…

List je padel z veje.
Dejala si, da odhajaš.
»Ne hodi,« sem zakričal, »ostani!«
A ti si šla.
Videl sem te le v hrbet.
In list je padel z veje.

Za novembrski je čas prehladno,
na stražarskem mestu – tu na osmici,
tovariš pravi, ki odhaja: »Životinjski – gadno!«
na stražarskem mestu – tu na osmici.
Veter dviga plast sneženo,
na stražarskem mestu – tu na osmici,
poka drevje in se ziblje leno
na stražarskem mestu – tu na osmici