tiste zgodbe življenje
rodi se v zgodnji pomladi,
brsti, cveti in košato zeleni;
njene krošnje so z vsakim soncem bolj polne,
z vsakim žarkom bolj zelene
in poletna suša je nemočna nad
vseobsežnostjo njenega življenja.

Resnica je na ulici.
Gleda te kako
gledaš mimo in
se ti smehlja.
Tvoji vpreženosti
v vprašanja ki
jo zgrešijo.

Na stolpu iz polen stojim

in nobeno me več ne moti.
Vsem, ki so prispevali gradbeni material:
Hvala za nova obzorja.

raca je neroda
v zraku glej
puščica k soncu

potok odnaša

počasi a vztrajno
gore in misli

Če bil bi veter
obkrožil bi ves svet
ob tebi bi ustavil se
povedal bi kaj videl sem
in ti uživala bi v tem.

Ali te res ljubim,
ko pravim, da te ljubim?
Če pravim, da te ljubim
zato,
da bi te ljubil,
potem te ljubim ne

Skupaj v sobi sva sedela,
drug drug'mu zrla sva v oči.
Da prespala ne bova te noči,
vedela sva oba – jaz in Mihela.

Na zarjavelem primežu
krvav izcedek
v prahu umazanije
pljunek čist' zelen
in madež sajast
bele stene maže
v kotu sobe pa leži rjavi drek.

Preslikava mojega
srca
na prag tvoj,
ne pušča slike
zunanjega plašča.

Če ptič pove ti kaj ti pojem
slišiš mene?
In če vetrc boža lice tvoje
čutiš mene?
In ko želja uide iz glave moje
misliš name?

Črni nad menoj oblaki bde
že od usode moje rojstva.
Spomin mi, željan spokojstva
v temni noči z nespečnostjo kale.

Skoz' okno gledam v praznino,
misli nit se mi je zavozlal.
Kaj vse na svetu bi rad dal,
da moja sreča padala bi ne v globino.

Moje misli so prepletene s tvojimi,
ko bi le bile dlani,
v tihi noči sanjam za poljube,
ki jih ni in ni.

Lebdiš....
Nekje med zrakom in zemljo...
Stojiš na vršacu...
Razgled prečudovit je naokoli...
spustiš v dolino se brez sonca
in greš še dlje
v globoko brezno se spustiš

MOKRO JE, OBLAČNO,MRZLO IN MEGLENO……
DEŽNE KAPLJE SE MEŠAJO S SNEGOM V KEPO LEDENO…..
ZEBE ME, TRESEM SE,IŠČEM TE…..
MRAK SE SPUŠČA,DAN SE KRAJŠA..
NOČ SE BLIŽA IN Z NJO SPOMINI..

Med prsti mi polzi…
Blešči se in ščemi….
Gomazi, poskoči, lebdi…..
Kot jastreb se mi včasih zdi…
Vzleti,razpre svoja krila,
Še sonce ga pri tem ne ovira…

SENCA

Razdvojen v duši,
kot tale cvet,
za soncem se obrača,
a vendar je na pol teman,
in jaz prav tak,
v sebi čutim svoj polet,
a z druge je strani tema,
ne vem več sam,
naj prepustim se v zavestno smrt,
ki čakal bi jo še naslednjih nekaj desetletij,
al pa porušim naj vse skupaj,
rodim se znova,
star v svojem sem življenju,