Grdo se poigrala sem s teboj
Zapravila priložnost si s tem dejanjem
Nevedoč,  da bom te prizadela
Nehote sem dvomu prosto pot pustila.

Tančice spominov, hoja po dežju..
Sneg veter, stopinje v pesku…
Kaj puščajo koraki za seboj….
kaj povedo nam sledi o dnevih ki jih več ni…
korak je počasen, pa spet malo hiter…
obstanem ,pogledam,odgrnem tančico…

Obsedeno pomilujem moja čustva, z verigo jih bom priklenil ob kip svobode, dobesedno jemljem ko mi kdo reče da me ljubi, že kisel nasmeh me rahlo vzburi.

kaj ne bi storil človek
ko ga vse boli
ko vse tišči
ko znotraj vse ščemi
drhti, rohni, buči
kaj ne bi storil človek
ko ga vse boli

V prožni vodeni lupini
Pogled skozi okno
Skrivljen
Odseva notranjost
Projekcija domišljije
Na platno lastnih meja

Znova v mojem življenju.
Čas,
ko umirajo želje,
čas,
ko so umrle sanje!
Noč!
Porodna bolečina,

v breztežnosti zanosa
udarjam po tebi
v hipu zasovraženega
ker tako osornega
neprizanesljivega

Ljubim te, ljuba,
ljubim vse dni,
prav vsak trenutek
draga si mi.

ker rože več ne dišijo
veter ne bo pel
donel bo med vso gnilobo

Ona. On.
Oba, ona ob njem, on z njo, skupaj.
Polna čustev, občutkov, nežnosti,
delita spomine, trenutke, žalost, srečo,
kot dve ptički žvrgolita
in se življenja veselita.

KO GLEDAŠ ME V OČI,
NEVEŠ DA BOLI,
POMAHAŠ - REČEŠ ZDRAVO,
AMPAK ZAKAJ NOČEŠ Z MANO.

Nebo ne bo
Raztreščilo
Tvojega obličja
Četudi kričim
In se plazim po kolenih

tistega sončnega dne
sem se odločila
da bom resnici
nasproti stopila
iz nežno sijočega dneva
sem v prostore neobsijane vstopila

nežna je roka
svilena
polna mirnih besed pogleda
vdih, izdih
nema odmeva pesem globin
prebit je zvočni zid

Vem da sem
to kar sem
zmeraj želela biti.
In vem da v ta sen
spada še tisti drugi.

v posodi brez pokrova
sva kuhala ljubezen
para je uhajala
in kuhinja je postajala
topla in vlažna
in midva
jastoga
vroča in rdeča

zeleno polje
plesoči klasi
veter
obrazi
spmini
melanholija

ležala sva v travi
kot da se bo nebo zrušilo na naju
držala sva se za roke
in jokal si