Boogie woogie tvojih možganov,
ko se zasekam v steber noči.
Ne morem si pomagati.
Plesati okoli ognja
razdrobljenih razočaranj,
brutalno razkritih prevar.
Čas ko plapolaš in te

Kako rad jo imam?
Nihče ne bo vedel.
Niti ona.
Deklica mojega srca.
Pa kako si želim,
da bi lahko svojo ljubezen kričal na ves glas.
Vsi naj zvedo.
Ljubim te.

tih poletno topel piš
je nežno pobožal moje krilo
zašuštelo je v odgovor

Tok ... tok-tok ...
Odpri vrata ...
nikogar ni.

Ko v tišini zaslišim zvok pojoče žage.

V rokah ti je še ostala vročica
včerajšnjega dne.
Ko se prsti dotaknejo
hladnega lesa in s komaj vidno silo
odpahnejo vrata,

Gledali so sliko nekega P.
in se čudili,
ker pravzaprav nikjer
ni bilo nobene prave oblike,

V moj notranji dialog
so se prikradli hmi in ami;
v velike začetnice, pike, klicaje
in milijone vprašajev so podtaknili
pasje bombice
in porušili besedni nebotičnik.

Še spiš.
Kdaj pa kdaj te pogledam,
nato se znova obrnem
proti oknu in gledam
jutranji svit.
Še spiš?

Lahko napišem sonet
...in to brez besed.
Lahko sodobno pišem
...in zraven malo rišem.
Lahko se poigram z besedo
...in jo stlačim v skledo.
Lahko, lahko, lahko.

Prekrižane roke
Zavihan nos
Gleda druge otroke
Noben ji ni kos.

Kaj ena je zvezdica v širnem vesolju?
Vsaka izmed njih nam na nebu žari.

Kaj je ena kapljica v morju?
vsaka se v soju sonca blešči.

Slutiš, Sanjaš? Začutiš!
Zavržeš oblačila vsakdana,
Margareta zajahaš plovilo,
prekolneš racionalno ...
Odvržeš, Zajašeš, Odletiš.
Vsrkavaš mano neba.

Z rokami na obrazu gledala sem daleč
Daleč
Videla sem te
Sijočega
Lepega
Ljubečega
Krasila te je sama dobrota

V polsnu tipam skozi temo
Vsak najdrobnejši gib je dotik.
V navidezni praznini
Čutim
Nisem sama
Čeprav se ne poznava