Spomini so kot žarek upanja,
nekaj kar žene naprej,
iz preteklosti v sedanjost,
v prihodnost.

Nekatere pokriva navidezna plesen,
takšna, ki odbija, jemlje moči,
neprijetni spomini,
odbijajoči.

Nad nekaterimi je pajčevina,
ki jih kot meglica zakriva,
skrivnostno vabljiva,
vabi da jo odstranimo.

Človek jo je ujel.
Dal jo je v zlato kletko,
jo začel hraniti, da mu poje,
polepša dom, vsakdan.

Toda ptica je žgolela drugače,
otožno, kot ujetnica,
neprepoznavno,
žalostno.

Sprehajal tam sem se,
kjer so pšenična polja,
v vetru nežno valovala so kot morja,
ugledal sem, krasi jih makov cvet,
v vetru rdeč prelep, dehteč.

V gozdu sem prisluhnil petju ptic,
potok žuborel je poln svežine,
se naužil sem se opojnosti miline,
ko postal sem, žolna po deblu udarja,
že odhajam iz gozda, priganja večerna zarja.

Skromni so pogledi, ki jih daješ.
Zakaj je tako?

Kadar te gledam, čutim prezir v očeh.
Zakaj je tako?

Nosiš očala, da te ne morem resnično videti.
S tem moram živeti.

Strast je zajela vse moje telo
misel in čustva so me prevzela,
vihar se je dvigal in stopnjeval,
a jaz sem kot vedno s seboj sam.
Kako naj izbruhne iz mene ves žar,
ki se nalaga ves čas v meni,
še v snu se mi javljajo valovi želja,
a jaz sem s sabo le sebi svoj dar.
Takšna je moja trpka usoda
nihče se ne obregne, niti vidi me ne,
ko noč za nočjo vrtim svoj  svetilnik,
ki na krhkem otočku žari v ocean.
Moj posel sestavlja življenje samote
v kateri prav čutim, kako se gubim,

Moje postopanje 
po stanovanju se
je končalo s pospravljanjem.

Moder šal v
tretji predal
črno perilo pa
v prvi.

Prah sem končno pometla
kar pod težko omaro
točno tja spada in
tam ga nihče ne bo motil.

Iskal sem in iščem povsod odgovor
kaj je svoboda, kako dozori,
poslušam in gledam zvoke narave,
povsod nje lepota me plemeni.

Vem da so v meno grenki ostanki
prejšnjih življenj, njih daljnih let,
me vse opozarja na to spoznanje,
v um mi dviguje vest vsako sled.

Smeh tvoj mi v prsih
brenka lepe melodije
in solza tvoja
tud' po mojem licu lije
zrcalo sreče moje
tvoj obraz ki sije.

Nimam potrebne motivacije
da bi se naučila besed
potrebnih za lažje slovo
le ena sama točka sem
še obdobje ne morem biti
grem in ne povem kam
pridem in ne povem zakaj
ni telesa, da bi hrepenelo
ni potrebe po pogledu
le prazna in zapolnjena
le zapolnjena in negibna

Ne morem zadremati.
Prepiram se s ponosom.
Hodim po linijah.
In vem kako blizu sem bila, da prekoračim.
Linijo.
Mejnike.
Morda sem neumna, da res verjamem.
Morda sem patetična. Enostavno.

Morje je ideal poeziji.
In razdrte sestavljanke.
In sestavljanje.

Življenje so sanje. življenje je cvet
ki se razpre in nasmeji ves Svet.

Živim zase,živim, da se vselim
vesela in ponosna da ljudi osrečim

Ponos je Človek, ponos je Pot
ki strmi k vrhu in z bojem išče svoj mir
Sanje so blizu, včasih jih ni
hitim v ta svet, kjer s srcem živim

Nekateri govorijo preveč,
a bi lahko premislili.
Nekateri ne povedo nič,
namerno vse zamolčijo.
Redki povedo ravno prav,
ne premalo in ne preveč,
da se mehko v srce useda.
Zanimivo, kako se ulega
zvezdni čut na iskrenost.

Ko zakroži čista energija,
kadar pozabljeno je vse
in duši tako prija,
takrat pokuka skozi vrata,
tvoj bit in tvoja sapa.
Ko odmislim druge ljudi,
nalahno le zaprem oči,
smelo se prepustim občutku,
takrat verjamem,
da sem res v pravem trenutku.

Kresnice so v letu
izpisale ime,
fotoaparat je bil zadolžen le
za mirovanje.

Ognjeni zublji so se dvigali nad hlapi,
omamljali kresničke,
da so se nebogljeno lovile
po zračih vrtincih
v objemu vročih vzgornjikov

Stara hiška.
Rdeča opeka.
Na ocvetenem polju.

Čuva mrtvico,
ki pase,
v visoki travi.

Pastir,
piha v piščal.

Povsod je narava mila z menoj
obdarja me s svojim bogastvom,
med nami deluje polno duhov,
ki služijo vezi in času.
Razumeti jih moram in ustvarjati z njimi
medsebojno ponižno sožitje.
Hodim po hostah neobljudenih mest
kjer so duše s tišino prekrite,
v mislih so moji koraki ob njih,
prepuščen sem njihovi volji
in glej kam me vodijo ob cvrketu ptic,
med same prelepe gobane,
med njimi je tudi kraljica gob
Amanita  Cezareja za izbrane.

Je Grdi raček žabi tarnal tožno,
kako brezsrčen, krut je ta naš svet,
da komur ni bil dan talent, izgled,
povsod le grajo sliši, kletev, grožnjo,

da pot mu s trnjem je posuta grozno
in, da čeprav bi živel tisoč let,
nikdar mu ne uspe vseh src vnet,
teh ljudskih src, ki so kot pod narkozo!

Tako ji tožil je, ubogi raček,
a žaba, (ker ve, da bo postal labod),
nagnala ga je proč, češ: zgini spaček!