Biti dlje časa brez objema, poljuba…
Nehote postajaš mumija, neobčutljiva na spomin poletja…
Si nezmožen premišljevat o nečem drugem, ker si ujet…
Sploh se ne želiš osvoboditi, kajti všeč ti je ta svet!
Nestrpno pričakuješ mehke ustnice na svojih otopelih,
kot križani čakaš usmiljenje na razpelih,
Upaš…

Kam gre svet.
tako bolan in razvnet,
z željo po krvi,
kdo bo v vojni prvi?

Čar poletja
šepetanje o ljubezni.

Šumenje vetra
želja v obeh.

Žuborenje potočka
poljub in nasmeh.

Kaj je življenje,
Kaj je trpljenje,
Kaj je ljubezen,
Kaj je veselje…….

da se zavijem v meglice večera
da mi mraz umije želje
in mi vino napolni telo
s poljubom v trebuh

Sveta vladar je nepoznan,
se plazi, pljuva po tem svetu,
je kot črni ptiček vran,
z jezo bruha po sekretu!

Lep dan želim ti iz srca, predraga moja diva,
ko mamljivo zreš mi v oči, dama si iskriva,
kadar razpuščeni, bujni lasje sijoči te krasijo,
um mi več ne služi, misli drzne tebe hrepenijo ...

V vijolični večerni ulici
strmim v daljavo
vse do naslednjega križišča
do katerega me loči
natanko trinajst
srednje dolgih korakov
in tvoj zalezujoči pogled

Dnevi dolgi,
mučni
in noči sanjave,
 
duši me
koprnenja
strast razvade,

Obraz mi je padel na tla…
Se razbil in švignil na vse strani…
Nebo svetlo barvo preliva v čudno in temno,
za trenutek se zazdi,
da je sonce ugasnilo…
Postaja vedno bolj in bolj mrzlo,
saj tema mi je prevzela dušo vso…

Konkubina na prazen list piše…
Moja Japonska oddaljuje se,
neznano kam…
Hirošima moja preteklost je,
a spomin nanjo imam,
ne prav lepo opominja me,
da življenje minljivo je…

Hodiš v zimi bridki, nikjer zavetja ni...
Zmrzuješ!
Veter te obliva z strani vseh,
želiš videti, kje je konec, kje se vse konča…
Začneš teči, sneg te z vso silo ustavlja,
zdi se, da belina z vsako tvojo mislijo upravlja…
Ne misli!...ustavi se!

Skoči!
In v prepad boš padel…
Poglej!
In v trenutku boš oslepel…
Pomisli!
In pajčevina bo ujela vse tvoje misli,
jih zabubila, spremenila v blodnje…