Čakam…Aj! Moje oči!
Svetloba iz gozda mi sežgala je krvave dlani…
Črna koža pada na tla…v prah, v nič!
Čudno, sploh ne boli tako zelo,
saj to čustvo že dolgo trohni…na dnu srca…
Po zraku se širi vonj,
za katerega veš, da je to pridih smrti…

Svet postaja siv,
Čedalje bolj temen in neživ…
Še svetlo modri oblaki se želijo skriti pred grozo,
ki se jim bliža kot vihar…
Trupla mrtvih duš,
ki jih na obalo morje bljuva…
Slišiš?
Gozdov klic na pomoč,
še preden nastopi noč,
se pokaže kruta usode moč…
Ubijajo jih zaradi kisika,
ampak v tem svetu ne potrebujemo več diha življenja…
Svet je bil moder in zelen…
Čedalje več krikov, ki hrepenijo po barvah…
Krikov narave…

Kaj je prav?
Tisto, kar bi si želela jaz
Ali tisto, kar ga ne bo užalostilo.
Tisto, kar mu ne bo delalo skrbi...
Je potem prav, da se zadržim...
Da ne razlijem svoje jeze,
Da ne vržem ven smeti?...

Zelena, dišeča trava
Črički in ptički
Dve mravljici na meni
Srbi
Čebela na regratu
Omamen vonj po travnati naravi
Modro nebo in beli puhasti oblački

Mi smo tisti pravi.
Mi smo taki,
kakršni bi morali biti.
Mi smo femmes fatales
in ponoreli Adami,
ampak nič ne de,
mi smo tisti pravi,

Spet me ni poslušal,
raje je padel,
spodrsnilo mu je na vlažni deski,
ki jo imamo namesto brvi
čez potoček za hišo.

Pred mano stoji umazan
in iz levega rokava curlja

Oklevajoč, neodločen,
šepaje mi prihajaš naproti.
Daj mi vendar svojo palico,
da z njo pobrskam
po gnilem rjavem listju,
da izbrskam ven, privlečem na plano,

Ne pihaj mi pod prste
in ne škili okoli vratu,
tvoje tipalke me žgečkajo
in sili me na smeh,
ko se tvoje dolge ovijalke
plazijo okoli mojega telesa
in si tako zelo želijo,
da bi bile resnične.

V nedeljsko jutro
pod oknom zadiši
čisto prava cigara
in malo črnega humorja.

Dan bomo spet preživeli v parku.

Ogenj,

pogrebnik vsega živega,
večni plamen,rdečestrahotna moč uničenja,
ki ne prizanašaš nikomur in nikoli ne ugasneš.
Požiraš vso lepoto skrivnostne narave,
vse čudo človekove domišljijske nravi
in ne ustavijo te izmučene solze skrušenih ljudi.

V hladnem jesenskem jutru
S privihanim ovratnikom
Drsela je skozi meglo
Kot privid

Dejali so  mi,
da sem neumna
a vem,
da sem pogumna.

Dejali so mi,
da imam "plehko" pamet

Vsepovsod nasilje,
Le kam odšlo si obzirje?

Drug drugemu prezir,
v duši  je nemir.

Na vsakem koraku posmeh,
vsak po svojih močeh.

Namesto pameti, zavist,
vse do kosti ogrist.