Beseda kot zvezdni utrinek.
Ko ga zagledaš
Je zvezda že zdavnaj utihnila
Ostane pa spomin
Na trenutek
In skrita želja
Da bi se nekega dne izpolnila.

Nasmejan obraz
Odraz notranjega drhtenja
Prijetno počutje
Žuboreči potoček
Vir življenja.

Kakšen lep dan
Mislim da je pomlad
Čeprav zunaj zavija in tuli siv veter
Ki trga rahlo zašite vezi
Ki so bile namenjene temu
Da bi jih nekdo razrezal
Na tisoče drobcev

V bežnem pogledu ,
Ki se je v hipu stopil
V večnosti žarek
Je zatrepetal še en utrinek
Zapisan v širnem vesolju
In ga obogatil
Za kapljico sreče,
Ki se bo nekega dne
Ponovno zarisala
Na obrazu mimoidočega.

Spet po dolgem času

Ponosen človek tam stoji,
od daleč ljudstvo gledi,
počuti se mogočnega,
ampak jas sem yaki.

Še nekaj besedic že spet,
pol pa požanjem še zadnji cvet,
še nekaj besedic zate,
aishiteiru…

videti, slišati
doumeti
razumeti
se smejati...
ali jokati
mogoče spati
dozoreti

Pogum... strah...
Jaz sem pogum... v sanjah...
...vampirja intervjujam,
ko mi trga žile...
...levu zrem v žrelo,
ko mi tre lobanjo...
...pitonu z vso ljubeznijo

Pogrizene ustnice že krvavijo.
Gnile besede že smrdijo.
Najbolj gnile, grde, krive
v rumenem zraku še visijo.

Moje roke preveč živijo,
vse slišane smeti pobirajo,

Zgodba se začela je;
nedolžni pogledi in nasmehi bili so vse,
kar je polnilo moje srce.

Saj se spominjate;
prva ljubezen, prvi poljub...prvo vse;
tako to gre.

Moram ti priznati,
da tvoje so besede,
ranile mojo dušo,
okoli mene zid zgradile,
vprašanje polna zmede zanetile.

Hoče kdo z mano tekmovat,
skupaj z mano gate prat?
Po njivi krompir sadit
in po delu se obrit?...

Čokolada njam se zdi,
čokolada me miri,
full sladka se mi zdi,
najbolj sladka pa si ti.