Ožemala je nedolžna roka kamen.
In drsele so kapljice v razpokano zemljo.
Napila se je mravljica opojne tekočine
In kamen je zastokal.
Roka je zastala.
Eno sta postala.

Bil je zimski dan,
v bele oblake prikovan,
z belimi snežinkami objet,
beli v duši je ta svet,
leden, otrpel in bled,
od mraza je ves zadet.

Dekle, se spominjaš dneva,
ko sva spoznala se,
se spominjaš tistega večera,
ko postala si mi vse,
se spominjaš dni,
dni, ki jih več ni?

Ko sem te zagledal,
sem onemel.

Ko si spregovorila,
sem odgovoril.

Ko si me poljubila,
sem te poljubil.

Kot ostra strupena sulica je udaril blisk
in neusmiljeno je padla kapljica dragocene biserno čiste vode v morje...
Zapeklo je vodno gladino.
Vetru je zastal dih.
Duši se galeb.
V daljavi so se razpela krila ladje časa.
In pogled zaman vsepovprek obupano išče svoj požirek vode.

Slovo.

srce boli,

rosno je moje oko.
Pogled.

Težke so besede,...

Tanka linija, 
gladkih, gracioznih smeri,
nežnih, idealnih črt, 
podoba živega boga.

Dve grajeni za ples,
dolgi, dolgi loki,
počasni, čutni gibi,
premiki plešočega čustva.

ko se spomnim nate
vidim pred očmi megleno sliko
ne spomnim se tvojega obraza
le nežnosti tvojih ust, oči in nosa
tvoje mehke bele nežne kože
hkrati tako nedolžen
pod kožo pa krvav tako kot vsi

Nekaj neumnega se mi je zgodilo.
Ja neumnega !
Pa kaj za to !
Včeraj sem se spotaknil ob krokodila.

Ko znala bi povedati
Ko znala bi prepevati
Ko znala bi ti dati vse
Kar v duši, srcu mojem vre

Razprla je krila
Drobna bela ptica
nežen utrinek srca
zaplula je bela ptica
preko sinje modrega neba