šola se  je  zaklučila  konec  šolskega  leta je  brž  skočila  v  vodo ter oprala  posodo.mi  pa se  veselimo  in  komaj  lčakamo  da  v  morje  skočimo 

Tvoj obraz kakor sonce sije,
od lepote sijaj ta odvije.
Žareče z žarki lepo
ovija tvoje telo. 

Tvoje telo popolno,
kakor cvet vrtnice prelepo.
To telo vedno cveti,
a nikoli ne oveni.

Ti praviš bogat,
jaz pravim nesrečen.
Ti praviš uspešen,
jaz pravim požrešen.

V očeh večine si lep,
v mojih si le slep.
Iščeš resnice znotraj laži,
jaz vem, da če najdeš me ne, tebe še ni.

Moji čevlji so sivi.
Sive so njegove obrvi.
Siv je dan.

Včeraj sem spakirala
zadnje spodnje hlače,
računalnik
in spomine. 

Le s teboj tiste mesece,lepo mi je bilo.Le s teboj sem tedaj smejala se.Le s teboj počutila lepo sem se.

Le s teboj hotela biti sem,se smejati,se ljubiti,le steboj.

Pa so minili tisti časi,ko lepo nama je bilo.Pa so mini tisti časi,ko skupaj eno sva bila.Pa so minili tisti časi ko tako nepozabno je bilo.

Ko um je nadvladal vsem nam srca
nastopil je metež, prekletstvo,
resnica se je razgubila vsa,
znanost ji je našla frekvenco.

Kje je moja celina in odnos do vsega,
če ne najdem v sebi več sebe,
razdelili so me kot prekate srca,
za njih je vzročnost brez sence.

Le posledice zdravi sleherni zdravnik
aparat preiskuje ožilje,
a moja žalost, ki je vzrok vsega,
se v analizi nikjer ne spominja.

Je prišel,
nič ni s sabo vzel,
a tja nazaj,ni nikoli več odšel.

Te čakam, te čakam,
da bi že enkrat prišla,
kje se obotavljaš,
kje si se izgubila.

Dež je padal,
na zemljo z neba,
Na travnike padal,
s kapljami do dna.

So oblaki ga spremljali,
v sivini temačni.
Tako dan so počrnili,
ga v temačnost zavili.

Sem moja razmetana soba,
Šišmiš, navihani dihur?
Sem svoja negotovost in lenoba,
večne igre, vprašanja
in moj venomer vnet mehur?

Sem mojih ljubimcev sto, nemir,
in sendviči paštete?
Moji prijatelji, ki jih nikjer več ni,
ali ta "ljubezen", ki me tepe?

Čistih jezer je vse manj na svetu
le na višavju so tu in tam še,
nekaj čistoče v solznem svetu,
je ostalo v očeh mi, misleč le na te.

Naslonil sem lice na tvoje prsi
tam so ostale moje solze,
objela si čvrsto vse moje sanje,
govorila si tiho kako ljubiš me.

Le v dvoje se raste v pravo čistočo
po dežju in soncu jezero blešči ,
tudi solza in morje sta sol življenja,
objemi med nami, so izvir radosti. 

Vsem nam ustvarja drugačne poti
za nami grozote, propadlih ljudi,
nova svoboda nam narekuje,
kako kapitalu zatreti moči.

Prihaja nov um, inteligenca duše,
ko bo človek materializiral, kar bo želel
zamisli iz srca čistih hotenj,
uresničeval si bo z voljo bodočih vedenj.

Prvi med njimi je Izraela sin,
ki še nosi v sebi prav tisti gen,
izničevan tisočletja od drugih ver,
radi strahu še ne širi božjo voljo navzven.

Brez sanj
brez kapljice rdeče barve
tudi brez pridiha rožnate
se zbujam v siva jutra.

Gledam škatlaste
sive fasade,
v tujih črkah
bleščeči napisi
prebijajo sive stene
in odsevajo v sivino
bednega vsakdanjika.

Kakšno barbarstvo, človečka rasa
pogoltnost, pohlepnost sta vira moči,
kje so sledovi božjih napotkov,
usmiljenja do bližnjih videti ni.

Sosed sosedu nič ne privošči,
a sebe bi dvigal nad njim do neba,
vsak nosi v sebi vsaj malo ponosa,
a kar se dogaja je vseh meja zla.

Civilizacije nad nami so naši sosedje
pšenični krogi so pomniki za nas,
Kelti kot narod so vir pojma Evrope,
jim Angli ne dajo imeti svoj klas.

Ko zvon umolknil je v daljini
in ura je odbila šest,
zapustila me je tu pred leti
zakaj, sprašuje moja vest.

Le šum v vejevju lahen vetrič
oznanjal je zaton vsega,
le dolga senca od nje vse tanjša,
odnesla mi je del srca.

Kot otroka v samoti,
občutek isti me je zvil,
tisoč misli v trenutku,
le en od njih me je miril.

Pustila sem vsakdanjost,
ker mi je všeč, kako se igraš z mojim umom.
Z blazinicami prstov božaš misli,
z zobmi jih pregrizneš,
z dlanmi upogneš.
Smešno mi je, da si med tvojimi obredi
zapomnim, kako dišiš po orgazmu.
Peripetija.
Zopet.
Sprašuješ me, če me še kdaj vidiš.
»Vedno sem na isti postaji,« ti rečem.

Prepajaš mi kožo z vonjem po morju in borovcih,
z vonjem Mediterana. Življenja.
Bivaš v čaru okusa. In jaz v čaru dišav.
Tako mi dišiš.
Včasih si privoščim utelešati nočno sanjarjenje.
Premočena postopam po obalah,
v upanju, da se srečava s tvojim nasmehom.
In ko sediva ob kavi, se igrava z bomboni in
klepetava ure in ure, se zdi, da sva kljub temu,
da sediva vsaka na svojem koncu,
skupaj. Pri najinih nasmehih.

Čuden občutek je
ko spregovoriš s srcem
takrat, ko ne bije več
kot da bi dva tujca
zašla na isto pot
na začetek izgube
počasi izlivala črnilo
ki je polnilo morje.